Page 492 - Poštuvan Vita, Cerce Mojca. Ur. 2023. Psiholog v dilemi: eticne vsebine in eticna zavest v praksi. Koper: Založba Univerze na Primorskem.

psiholog v dilemi: etične vsebine in etična zavest v praksi

V primeru akutne ogroženosti strokovnjak sledi tudi zakonskim
predpisom, in sicer pri nas Zakonu o duševnem zdravju (ZDZdr) (2008),
ki v 39. členu opredeljuje sprejem na zdravljenje brez privolitve. Pravi, da
je zdravljenje osebe v oddelku pod posebnim nadzorom brez njene privo-
litve dopustno, če so izpolnjeni vsi naslednji pogoji:
– če ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali če huje ogroža
svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko
škodo sebi ali drugim,
– če je ogrožanje iz prejšnje alineje posledica duševne motnje, za-
radi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposob-
nost obvladovati svoje ravnanje, in
– če navedenih vzrokov in ogrožanja iz prve ter druge alineje ni
mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (z zdravljenjem v
psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom,
ambulantnim zdravljenjem ali nadzorovano obravnavo).
V primeru kronične ogroženosti so v ozadju pogosto tudi osebno-
stne motnje, ljudje pa neredko nihajo med obdobji kompetentnosti in ne-
kompetentnosti za odločanje. Delo s temi klienti se mora zato razlikovati
od dela z akutno ogroženimi in slediti dvema osrednjima ciljema: (1) oh-
raniti življenje klienta in (2) spodbujati rast posameznika. V primeru, da
strokovnjak kronično samomorilnega klienta obravnava na enak način
kot akutno ogroženega, ne sledi zgoraj navedenima osrednjima ciljema
dela s tovrstnimi klienti (ter s tem povezanimi osrednjimi etičnimi nače-
li), pač pa stremi predvsem k zagotavljanju obče dobrega zase. S hospitali-
zacijo takšnega klienta namreč strokovnjak sebi zagotovi, da je klient na
varnem, in s tem v prvi vrsti pomiri sam sebe. Nasprotno pa hospitaliza-
cija kronično samomorilnega klienta za slednjega ne pomeni izboljšanja
situacije oz. lahko celo ovira terapevtsko delo, saj je težišče odgovornosti
za klientovo življenje na strani strokovnjaka, ne klienta. Na ta način lah-
ko ponavljajoče prekinjanje terapije ovira rast in avtonomijo klienta ter s
tem deluje kontraproduktivno (Rosenbluth idr., 1995). Prav tako je nepro-
stovoljna hospitalizacija povezana z vrsto slabših zdravstvenih izidov in
s povečanim občutkom stigmatizacije s strani okolice (npr. v stališčih, da
nekdo še samomora ni zmogel narediti) ter tudi samega sebe (sram, da
sem samomorilen). Visoki količniki samomora v prvem tednu po izpustu
iz hospitalne obravnave kažejo na izreden pomen teh dejavnikov tvega-
nja (Wang in Colucci, 2017).

490