Page 19 - Koderman, Miha, Poklar, Mojca, ur. 2023. Geografsko raziskovanje slovenske Istre 2. Koper: Založba Univerze na Primorskem.

Ranljivost slovenske obale glede na dvigajočo se gladino morja

toku, od Debelega rtiča do zaliva Valdoltra, od Žusterne do rta Viližan,
od rta Kane pri Simonovem zalivu do Strunjanskega zaliva, od zaliva
sv. Duha do Pirana ter na polotoku Seča. Najdaljša odseka nizke obale
sta v Koprskem zalivu, ki sta ga oblikovali Rižana in Badaševica, ter v
Piranskem zalivu, kjer so gradivo nanašali Dragonja, Drnica in Jernejski
potok. V Portoroškem zalivu pri Luciji je nizko obalo oblikoval Fazan, v
Strunjanskem zalivu pa Strunjanski potok ali Roja. Krajši odseki nizke
obale so v Simonovem zalivu, zalivih Viližan, Polje, Valdoltra in v Zalivu
sv. Jerneja, kjer so občasni vodni tokovi večinoma speljani v podzemne
kanale in se nizke obale v notranjost zelo hitro dvignejo (Geodetska upra-
va Republike Slovenije 1995a; 1995b; 1995c). Geološko jo uvrščamo v ria-
ški tip, kar pomeni, da je potek obale prečen glede na geološko sestavo.
Največji delež obale gradijo eocenske flišne kamnine (60 %), sledijo kvar-
tarni rečni sedimenti (29 %) in paleocenski apnenec (11 %). Flišne kamni-
ne kot rti štrlijo v morje, vmesne doline, ki se končujejo v zalivih, po-
krivajo drobnozrnati aluvialni sedimenti, apnenčasta obala v Izoli pa je
posebnost, saj je oblikovana v domi paleocenskega apnenca, ki so ga raz-
galili erozijski procesi flišnega pokrova (Pleničar, Polšak in Šikić 1969).
Za visoke, abrazijske obale (slika 2) so značilni veliki nakloni, zato
so poleg abrazijskih dejavni tudi drugi erozijski procesi in denudacija, ki
oblikujejo obalne stene ali klife. Vidni so skalni odlomi, odtekajoča pada-
vinska voda dolbe erozijske žlebove in jarke, pogosti so zdrsi preperine,
po obilnejših padavinah se ponekod pojavijo manjši izviri itn. Pri obliko-
vanju klifov je pomembna odpornost kamnin na zunanje dejavnike, ki je
odvisna od zgradbe kamine, debeline skladov in njihove lege. Peščenjak
je odpornejši, zato različno debele plasti štrlijo iz klifov, medtem ko so
plasti manj odpornega laporovca vglobljene. V nekaterih obalnih stenah,
npr. v Mesečevem zalivu ter med Pacugom in Fieso, so lepo vidni izstopa-
joči debelejši skladi apnenca oz. turbiditne apnenčeve breče, ki je še od-
pornejša od peščenjaka, in kamniti bloki na plažah dobro kljubujejo tudi
abrazijskim procesom. Zaradi tektonike so plasti sedimentnih kamnin
pogosto nagnjene, upognjene oz. nagubane ter prelomljene. Ob vznož-
ju klifov morje spodjeda in oblikuje spodmole. Ko stene postanejo nesta-
bilne, se zgodi skalni odlom ali podor, ki steno zavaruje pred delovanjem
morja, vse dokler morje ne odstrani nakopičenega gradiva. Nato se pro-
ces abrazije vznožja stene ponovi. Tako se klif odmika od morja v notra-
njost in pod njim se oblikuje žal ali plaža. Uravnave med vznožjem klifa
in morjem pa se nadaljujejo tudi pod gladino morja ter prehajajo v globlji

19