Page 20 - Koderman, Miha, Poklar, Mojca, ur. 2023. Geografsko raziskovanje slovenske Istre 2. Koper: Založba Univerze na Primorskem.

Geografsko raziskovanje slovenske Istre 2

del z bolj ali manj izrazitimi strmimi sprehodi, ki se nahajajo na približno
desetih metrih globine; zanje se uporabljajo različni izrazi, npr. abrazijske
ali kamnite abrazijske terase, abrazijske police, obalne uravnave ali ravni-
ce idr. Njihova širina je različna, od 50 do 150 m (Kolega 2009), večja pa je
tam, kjer je odmikanje klifov hitrejše. Po nekaterih ocenah (Radinja 1973;
Žumer 1990) naj bi se ti odmikali s povprečno hitrostjo do 2 cm letno, na
posameznih mestih pa tudi do 6 cm letno (Natek, Repe in Stepišnik 2018,
45). Klif pod cerkvijo sv. Jurija v Piranu se je v zadnjih 5.000 letih umaknil
za približno 75 m, kar znaša približno 1 do 2 cm na leto (Žumer 1990), med-
tem ko so se klifi v južnem delu Strunjanskega zaliva pri Pacugu umakni-
li za 120 m, ob rtiču Strunjan za 75 m, na rtiču Ronek za približno 100 m
in pod Belvederjem za približno 150 m. Pod klifom med Izolo in Koprom
je abrazijska polica široka od 150 do 200 m, med Ankaranom in Debelim
rtičem približno 150 m, med Debelim rtičem in državno mejo z Italijo
100 m, najobsežnejša pa se nahaja pred Debelim rtičem, kjer je široka kar
300 m (Natek, Repe in Stepišnik 2018, 45). Raziskava na slovenski obali
je pokazala povezanost širine obalnih ravnic z višino in naklonom klifov.
Ožje so pod višjimi obalnimi stenami, ker je zaradi več odkrušenega gra-
diva potrebne več energije za njegovo odstranjevanje. Nakopičeno gradi-
vo namreč preprečuje oz. ovira dostop morja in spodjedanje sten. Širše pa
so običajno pod klifi z velikim naklonom, kjer so pobočni procesi inten-
zivni, morje pa hitro odnaša odloženo gradivo. Izoblikovane obalne ste-
ne tudi nimajo enotnega naklona. Nekatere so v spodnjem delu strmejše
in v zgornjem delu položnejše ter deloma že porasle, pri drugih je naklon
v vznožju zmanjšalo nakopičeno gradivo in so strmejše v zgornjem delu
(Šegina 2011). Klifi na slovenski obali večinoma dosegajo višino od 10 do
30 m, najvišji je v Strunjanu z višino skoraj 80 m in velja za najvišji flišni
klif na Jadranu (Orožen Adamič 1990).
Na položnejših delih obalnih sten in tam, kjer morje niti ob plimi in
vzvalovanosti ne dosega več vznožja klifov, se nabira preperina oz. grušč
in postopoma nastaja litosol, ki omogoča zaraščanje. T. i. fosilni klifi so
vsaj v spodnjem delu že poraščeni in jih v višjih legah oblikujejo le še po-
bočni procesi. Prepoznamo jih lahko na številnih krajših odsekih prej
omenjenih visokih obal med Debelim rtičem in Sečo. Visoke obale s kli-
fi so edini deli slovenske obale, ki so še pretežno naravni, na nekaterih
odsekih pa so gradnje tudi tu (npr. kopališča oz. turistične obale, cestne
infrastrukture) preprečile abrazijo in »fosilizirale« obalne stene. Nizke
obale so večinoma močno antropogeno spremenjene, kar je posledica iz-

20