Page 109 - Homo senescens II: izbrane teme

Starosti prijazna univerza: primer Univerze v Mariboru

se v ospredje postavlja medgeneracijsko sodelovanje. Tako se vzpostavljajo
odnosi na relaciji mladi–stari. Aktivno druženje starih staršev z vnuki (učenci,
dijaki, študentje, zaposleni) nudi možnosti menjave znanj in spretnosti mla-
dih z izkušnjami starejših ter nasprotno. Pri tem imajo pomembno vlogo izo-
braževalne ustanove, ki mladim nudijo znanja in vzpodbude za vzpostavitev
ustvarjalnega medsebojnega okolja.

Vloga in odgovornost univerz v starajočih se družbah
Kot poudarja Klimczuk (2017), se medgeneracijska solidarnost ne sme ome-
jevati le na sektor zdravstva in socialnega varstva. Generacije niso le staro-
stne skupine, temveč tudi družbeno-kulturne in gospodarske tvorbe. Poleg
tega se medgeneracijska solidarnost v širšem razumevanju nanaša tudi na
izboljšanje porazdelitve sredstev med generacijami v okviru različnih institu-
cij socialne varnosti in socialne države. Prav tako opozarja na zmanjševanje
tveganja neenakosti in konfliktov, povezanih z gospodarskimi posledicami
staranja prebivalstva, vprašanji trajnosti (ekologija in javne finance) ter ge-
neracijskimi spremembami kulturnih vrednot.
Prehod iz dela v upokojitev ostaja sivo polje za izobraževalne iniciative,
kljub pomembnosti te faze, ki je odločilna za kasnejšo življenjsko pot starej-
ših. Pri organiziranju priložnostnega in neformalnega izobraževanja po upo-
kojitvi so bile dejavne predvsem organizacije starejših na srednješolski ravni.
V okviru platforme starejših EU AGE na splošno ugotavljajo, da ni sistematič-
nega pristopa in podpore v smislu financ, logistike, komunikacije ali krepi-
tve zmogljivosti. Hkrati ugotavljajo, da možnosti učenja za številne starejše
osebe ostajajo nedostopne, še posebej to velja za skupine, ki se soočajo z
dodatnimi ovirami: starejši invalidi, starejši na podeželju in starejše osebe z
imigrantskim ozadjem. Starejše osebe z nižjo izobrazbo se soočajo tudi z ovi-
rami za dostop do vseživljenjskega učenja in izobraževanja (Kehm 2001).
V realnem svetovnem ekonomskem in izobraževalnem okolju so glavni iz-
zivi za razvoj vseživljenjskega izobraževanja: spodbujanje deležnikov druž-
beno-gospodarskega okolja za priložnostno učenje, spodbujanje samomoti-
vacije za učenje posameznikov, sprejemanje samoplačniškega učenja/parti-
cipacije pri stroških in spodbujanje univerzalnega sodelovanja v učnem pro-
cesu (Chiţiba 2012).
V evropskem visokošolskem prostoru (European Higher Education Area –
EHEA) države članice veliko pozornost namenjajo izobraževanju in usposa-
bljanju z vidika vseživljenjskega učenja. V erevanskem ministrskem komuni-
keju (European Higher Education Area 2015) opozorijo, da se evropski visoko-
šolski prostor sooča s trajajočo gospodarsko in socialno krizo, z dramatičnimi

109