Page 186 - Homo senescens II: izbrane teme

Ana Krajnc

skupin. George C. Homans, profesor na harvardski univerzi, je vse življenje
posvetil raziskovanju dinamike majhnih skupin, individualnemu doživljanju
medosebnih odnosov in vedenju članov takšne skupine. Trdimo lahko, da je
Homans z raziskovanji in zlasti s knjigo The Human Group (1950) v petdese-
tih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja zelo veliko prispeval k razvoju so-
ciologije človeških skupin ter skupnosti in socialne psihologije. Tudi za an-
dragogiko je bil eden najpomembnejših avtorjev. Temeljna knjiga, kakršna
je Homansova, nikoli ne zastari, iz nje strokovnjaki črpajo vse do današnjih
dni. Odkril je, kako različna je socialna klima v primarnih družbenih skupinah
(družina, prijatelji) in kaj pomenijo »intimni medosebni odnosi« ali odnosi
človeške bližine za psiho ljudi. Preučeval je tudi razlike med odnosi v formal-
nih skupinah. Poleg njegove teorije smo upoštevali tudi druge raziskave s
področja skupinske dinamike (npr. Brocher 1972) in razvoja skupnosti.
Ker smo želeli, da bi bilo izobraževanje starejših čim kakovostnejše, smo se
odločili, da bo študij potekal v majhnih skupinah z 12 do 15 člani – to je s štu-
denti, z mentorjem in animatorjem, ki je eden od študentov. Upoštevali smo
tudi pomembno izkušnjo švedskih študijskih krožkov pred prvo svetovno
vojno, ko je na pobudo države množica študijskih krožkov ljudi povezala v
majhne družbene skupine; v takrat obubožani državi so aktivirali prebivalce
z namenom razvoja industrije.
Člane majhne človeške skupine povezujejo skupne dejavnosti, čustva in
medsebojni odnosi. Zato se takšne skupine hitro kristalizirajo v najbolj pove-
zane in s tem tudi najučinkovitejše primarne družbene skupine. Že kmalu po
začetku smo opazili, da smo postavljeni cilj zamisli univerze za tretje življenj-
sko obdobje dosegli, saj je potreba po primarni skupini pri starejših po upo-
kojitvizelomočna.Žeodprvih skupin daljesoseštudijski krožki hitrorazvijali
v primarne družbene skupine, kar pomeni, da so naši študentje izkazovali vi-
soko pripadnost skupini, imeli so priložnost, da zadovoljujejo svoje primarne
psihosocialne potrebe po varnosti, socialni pripadnosti, ljubezni, spoštova-
nju, vedoželjnosti, po lepem in po samouresničevanju (gl. Krajnc (2016)
Tisto, česar se je vodstvo univerze za tretje življenjsko obdobje najbolj ve-
selilo, je bilo to, da smo v študijskih krožkih dosegli prijateljske odnose in
najboljšo možno klimo. V javnosti pa so nam ravno to očitali, saj so (takrat
še) dvomili v sposobnosti starejših, da se učijo, in so trdili, da ti na UTŽO pri-
hajajo le zaradi »prostega časa«, kar je ustrezalo (preživelemu) stereotipu o
starejših. Stereotipi so potrjevali naše ugotavljanje, da imamo v tehničnem,
kulturnem in gospodarskem pogledu sorazmerno razvito družbo, medtem
ko smo socialno nizko razviti. In prav k socialnemu razvoju smo želeli in že-
limo prispevati z osvobajanjem od stereotipov o starejših.

186