Page 42 - Politike človekovih pravic

1 Konceptualizacija človekovih pravic skozi prizmo političnega
• radodarnost: kot srednja mera med razsipnostjo (pretirano ra-
dodarnostjo) in skopostjo, uravnoteženost in primernost daja-
nja ter jemanja;
• širokosrčnost: ustrezna poraba denarja v velikih in pomemb-
nih projektih; sredstvo med vulgarnostjo (pretiranim troše-
njem) in skopostjo;
• visokomiselnost: pravilna ocena in prikazovanje lastne vred-
nosti; sredstvo med nečimrnostjo in pretirano ponižnostjo;
• prijaznost: sredstvo med ustrežljivostjo (pretirano prijaz-
nostjo) in prepirljivostjo; vključuje gojenje pozitivnih odnosov
z drugimi;
• resnicoljubnost: govoriti resnico na pravi način, ob pravem
času in pravim ljudem; izogibanje slabostim, kot sta hvalisa-
vost in samohvala;
• spretnost (ali dober humor): duhovitost kot vrlina, povezana
s prijaznim pogovorom; sredstvo med šaljivostjo in nesra-
mnostjo.
• Intelektualne vrline
• modrost: najvišje mojstrstvo na področju znanosti, znanje o
pravzrokih, nespremenljivih in nepreminljivih bitnostih;
• zdrava pamet, pametnost, blagohotnost: najvišja intelektual-
na vrlina, ki vključuje preudarno presojo o moralnih in praktič-
nih vidikih življenja; pomaga pri določanju pravilnega ravnanja
v določenih situacijah;
• intelektualni pogum: pripravljenost soočiti se s težavami pri
iskanju resnice in intelektualna odličnost;
• intelektualna poštenost (ali pravičnost): zmožnost, da se vsa-
kemu primeru prizna ustrezna vrednost in da smo v intelektu-
alnih zadevah pošteni.

Nasploh so grški misleci verjeli, da lahko človek živi svobodno samo
v politično organizirani skupnosti, to je mestni državi oz. polisu. Živ-
ljenje posameznikov v polisu je bilo pojmovano kot moralno izpopol-
njevanje in doživljanje največje sreče. Država – polis je stvaritev narave
in prioriteta posamezniku, ki je zgolj sestavni del družbe in tako pred-
stavlja del v odnosu do celote, posameznik kot državljan pa je bil lahko
le moški, ki ni bil rojen kot suženj. Zanj so veljale pravice državljana,
ki pa glede na razumevanje sistema in družbe niso bile osebnostne,
ampak funkcionalne (Miller, 1996). Na opisani način se je v Atenah

42