Page 41 - Politike človekovih pravic

Zgodovinski razvoj človekovih pravic 1.4

mogoče izpeljati iz razumevanja človeške narave ter da so tudi politič-
ne ideje v nadaljnji povezavi s politično dejavnostjo tesno povezane s
človeško naravo, kar človeka po naravi dela politično žival (gr. zoon poli-
tikon) – a ne za vse enako, saj po Aristotelu pridni državljani (gr. politês)
izmenično vladajo in so vladani, prav tako kot se nasploh človeška bitja
po naravi razlikujejo. Suženj se tako po naravi razlikuje od svobodnega
človeka in »po naravi pripada gospodarju«, ki bi sužnju moral vladati
kot naravni vladar na način, kot bi morala telesu vladati duša. Podobno
se moški po naravi razlikuje od ženske (Aristotel, 2010). Neposredno z
vidika kasnejših vsebin človekovih pravic pa je Aristotel v delu Nikoma-
hova etika (2016) trdil, da je v naravnem svetu vgrajen moralni red, ki
ga sestavljajo vrline, in da lahko posamezniki z razumom in s praktično
modrostjo prepoznajo, kaj je moralno pravilno za dosego končnega cilja
eudaimonije – »razcveta« ali »dobrega življenja«. Na vrline sta odločilno
vplivala moralna vzgoja in dobro politično upravljanje. Vodilna vrlina
je sreča, ki je sestavljena iz iskanja resnice, oprte na razumu (Gaus in
D’Agostino 2013). Aristotel sicer opredeli dve vrsti vrlin: (1) intelektu-
alne in (2) moralne. Intelektualne vrline so pridobljene z učenjem in
služijo kot vodilo pri ravnanju, saj posamezniku pomagajo odkriti res-
nico. Moralne vrline so bile pridobljene z navadami in so gradile značaj,
saj so posamezniku pomagale, da si je prizadeval za to, kar je koristno,
in se izogibal tistemu, kar je škodljivo (Byars in Stanberry 2018).
1 Aristotel kot popolno vrlino, ki traja skozi celo življenje, opredeljujejo
srečnost – najvišji smoter, h kateremu so usmerjeni vse človeško hotenje
in vsa njegova dejanja, najvišje dobro, ki ga lahko doseže človek v svojih
dejanjih (Aristotel, 2016, str. 388). Posamezno vrlino znotraj kategorije
moralnih in intelektualnih vrlin opiše na sledeči način (Aristotel, 2016): 3
1. Moralne vrline:
• hrabrost (ali moč): nahaja se med skrajnostma nepremišlje-
nosti in strahopetnosti ter vključuje soočanje s strahom in z
nevarnostjo s pravo mero samozavesti in odpornosti;
• blagost – vrlina, ki predstavlja srednjo mero pri jezi, a ji je ved-
no bližje odpuščanje kot pa maščevanje;
• obvladanost oz. umerjenost in samokontrola: iskanje sredine
med presežkom in pomanjkanjem, zlasti v užitkih in željah;
3
Kajetan Gantar, slovenski prevajalec Nikomahove etike (Aristotel, 2016, str. 371–374), v zaključ-
ku prevoda opisuje »tveganost« oz. izzive, zapletenost, zahtevnost prevajanja Aristotelove
terminologije, ki jo tudi v tej knjigi poskušamo deloma prevajati glede na aktualni strokovni
politološki etični diskurz in poznavanje vrhunskega slovenskega filozofskega prevoda.

41