Page 44 - Politike človekovih pravic

1 Konceptualizacija človekovih pravic skozi prizmo političnega

delih povzema ideje o moči razuma in morale, ki imajo namen »s svojo
mislijo in trudom izboljšati človeško življenje«, pa tudi moraliziranja
javne oblasti, ki naj jo vodi strog občutek javne odgovornosti. Cicero je
podpiral republiko kot najboljšo ureditev oblasti, ki jo usmerja zako-
nodaja, vlado pa sankcionira univerzalni naravni zakon, ki odraža koz-
mični red. Njegova dela so močno vplivala na kasnejšo zahodno mi-
selnost, zlasti v času renesanse. Njegovo poudarjanje pomena prava,
upravljanja in vrednot republike je bilo blizu mislecem, ki so se ukvar-
jali z vprašanji politične teorije in etike (Gaus in D’Agostino, 2013).
Rimsko pravo je razvilo urejen sodni postopek z možnostjo obrambe
obtoženih, poznalo pa je tudi številne instrumente za zaščito njihovih
5
pravic v postopkih pred sodišči, zlasti če je šlo za rimske državljane.
Kodifikacija rimskega prava je dosegla vrhunec v Justinijanovem mo-
numentalnem zakoniku iz leta 534, ki je služil kot temelj zahodnega
(evropskega) prava. Njegovo bistvo je zaščita pravic vsakega posame-
znika, kjer mora vsakdo izpolnjevati naloge, ki so mu naložene na pod-
lagi njegovega položaja. Bistveno pri rimskem konceptu pravic je bilo
torej to, da so te v prvi vrsti utemeljene na pravu in na konceptu uredi-
tve v družbi, ne pa več na naravnih danostih (Tuck, 1979; Tierney, 1989).
2 Rimsko pravo je bilo tako kot drugi antični sistemi prvotno uteme-
ljeno na načelu, da pravo države velja le za njene državljane. Tujci niso
imeli nobenih pravic, jih je pa že ščitila pogodba med njihovo državo
in Rimom, če je bila sprejeta. Celo v primerih, ko ni bilo pogodbe, je
običajno veljalo, da so Rimljani zaradi vse večjih trgovinskih interesov
tujce, ki so prišli na njihove meje, zaščitili z določeno obliko pravnega
varstva. Prav zaradi opisanih primerov rabe prava se je uveljavil rim-
ski izraz jus gentium – pravo narodov, kot t. i. »prožna alternativa« za
civilno pravo in kot osnovno pravilo za vse narode v opisnih medse-
bojnih odnosih (du Plessis idr., 2016). Millner idr. (b. l.) pri navajanju
posameznih kategorij rimskega prava posebej dragocen opis njihovih
namenov utemeljijo prav z vidika vsebin kasnejših idej človekovih pra-
vic, povezanih z različnimi vidiki svobod in varnosti:

1. Osebno pravo: svoboda in državljanstvo – »glavna razlika v oseb-
nem pravu«, je dejal pravnik Gaj v 2. stoletju, je, »da so vsi ljudje

5
Pravice rimskih državljanov so bile politične, pravne in materialne. Med prve so spadale pravi-
ce do sodelovanja na skupščinah, volilna pravica, pravica služiti v vojski ter pravica do delitve
plena. Med materialne pravice sta spadali pravici do oskrbe z živili (žitom, mesom itd.) ter do
uporabe državnega zemljišča. Med pravnimi sta bili pravica do sodnega postopka in pravica do
pritožbe.

44