Page 45 - Politike človekovih pravic

Zgodovinski razvoj človekovih pravic 1.4
svobodni ali sužnji«. Pravo je veljalo zgolj za svobodne posame-
znike – državljane (lat. jus civile); nedržavljani so bili lahko latini,
prebivalci rimskih naselij, ki so imeli pravice članov prvotne latin-
ske lige, ali peregrini, ki so bili pripadniki tujih skupnosti ali tistih
ozemelj, ki jih je Rim upravljal, vendar jih ni absorbiral. Sužnji so
bili načeloma človeška premičnina, ki jo je bilo mogoče imeti v
lasti in z njo ravnati kot s katero koli drugo lastnino, bili so last la-
stnika, brezpravni in (razen v kazenskem pravu) brez dolžnosti. 6
2. Družinsko pravo: glavna značilnost rimske družine vse do 1. sto-
letja n. št. je bila patria potestas (lat.; očetovska oblast v obliki ab-
solutne avtoritete), ki jo nad svojimi otroki izvajal oče, ki je imel
celo pravico do izrekanja smrtne kazni nad njimi in razpolagal
tudi z vsemi njihovimi pravicami v zasebnem pravu. Družinsko
pravo je po vzoru opisanih moči očeta in moškega urejalo tudi sis-
tem poroke in ločitve, ki je bila mogoča že v tedanjem času.
3. Korporacijsko pravo: čeprav Rimljani niso razvili splošnega kon-
cepta pravne osebnosti v smislu subjekta, ki bi imel pravice in
dolžnosti, so nekaterim skupinam oseb podelili posebna poobla-
stila in sposobnosti, temeljni pravni pojem pa se je gibal med po-
oblastili družbe, kot jih razume sodobno pravo, in pooblastili, ki
jih je imela skupina posameznikov skupaj. Vir takšnih kolektivnih
pooblastil pa je bil vedno državni akt.
4. Lastninsko in posestno pravo: že v rimskem pravu so bili lahko
tako zemljišča kot premičnine v absolutni lasti posameznikov, kot
to velja še danes. 7
5. Pogodbeno pravo: delikt in pogodba, ki je z vidika vsebin člove-
kovih pravic pomembna zaradi zaščite v primerih prekrškov in
zlorab.
6. Dedno pravo: prevzem vseh pravic in dolžnosti dediča od pokojni-
ka, če so bile te pravice prenosljive oz. jih je dedič zavrnil. Svoboda
oporoke je bila omejena tudi tako, da je moral dedič določen delež
svojega premoženja zapustiti svojim otrokom, v nekaterih prime-
rih pa tudi potomcem ter bratom in sestram.

6
Čeprav je bil suženj po zakonu stvar, je bil dejansko človek, kar je spremenilo načelo. Suženj ni
mogel biti pogodbena stranka niti lastnik premoženja, lahko pa je dobil dejansko dediščino, ki
jo je lahko obdržal, če je bil osvobojen. Tako je v večini primerov postal ne le svoboden, ampak
tudi državljan (Millner idr., b. l.).
7
To pojmovanje absolutne lastnine (lat. dominium) je značilno za Rim, v nasprotju z relativnim
pojmovanjem lastnine kot boljše pravice do posesti, ki je temelj germanskih sistemov in an-
gleškega prava (Millner idr., b. l.).

45