Page 43 - Politike človekovih pravic

Zgodovinski razvoj človekovih pravic 1.4

demokracijo razumelo kot sistem, utemeljen na enakosti posamezni-
kov (državljanov; op. avt.) pred zakonom, z vlogo prava v funkciji zaš-
čite posameznika pred dejanji drugih (Finley, 1999, str. 82).
V miselnem svetu, ki je nastal na predpostavki skladnosti posame-
znika s skupnostjo, kjer je bila udeležba pri razpravljanju o skupnih
zadevah zaželena in nujna, je posameznik torej neprestano sodeloval
pri vzpostavljanju te oblasti, a se ji je moral hkrati tudi prostovoljno
pokoravati. Posegi oblasti so bili dopuščeni tudi zato, ker je veljalo, da
je vsak posameznik predstavljal tako državljana kot oblast, sodni sis-
tem pa ni bil samostojen, temveč rezultat odločanja ljudstva. Sodišče,
ki so ga sestavljali porotniki, predsedujoči pa je bil po tedanjem načelu
demokratičnosti izbran z žrebom, je razpravljalo in razsojalo o krivdi
posameznikov za dejanja, ki so ogrožala ustaljene norme obnašanja ali
verska načela, kot posebej huda zločina pa sta veljala svetoskrunstvo
in brezboštvo. V posebej pomembnih primerih je kot sodišče zasedala
4
cela skupščina, običajno pa so sklicali velike porote, izbrane z žrebom s
seznama 6.000 prostovoljcev (Perenič, 1988, str. 19).
Čeprav je bila ideja atenske demokracije utemeljena na moči ustave,
so zamisel o pomenu prava za zagotavljanje pravic precej bolj razvili Ri-
mljani. V stalnih političnih bojih med rimskimi plebejci in vladajočimi
elitami so prvi edino oporo videli v zapisanih pravilih. Pod pritiskom
plebejcev so nastali prvi zapisi zakonov na bakrenih ploščah (prvih
dvanajst plošč je nastalo leta 450 pr. n. št.). Ti prvi dokumenti rimske-
ga prava uveljavljajo vrhovno moč v osebi družinskega očeta (lat. pater
familias), ki je imel pravico odločati o življenju in smrti svojih otrok
– edina razlika med gospodarjevim sinom in sužnjem je bila v tem, da
je imel sin pravico do dediščine. Po drugi strani pa je bil družinski oče
odgovoren za blaginjo članov svoje družine.
Kot enega od vodilnih mislecev na ozemlju Rimske republike, prav
tako tudi idej naravnega prava, štejemo Cicera (106–43 pr. n. št.), ki
je veliko pisal o etiki, politiki in religiji. Med njegovimi filozofskimi
deli so O republiki (De Republica), O zakonih (De Legibus) in O dolžno-
stih (De Officiis). Možno je, da so na njegovo misel vplivali grški stoiki,
posebej Aristotel, kar se kaže tudi skozi njegovo poudarjanje moral-
ne dolžnosti in kreposti, tudi v političnem življenju. Cicero v svojih

4
V Atenah so leta 399 pr. n. št. pred najvišjim sodiščem, ki je štelo 501 člana, sodili Sokra-
tu, ki je bil obtožen, da ne veruje v državne bogove in kvari mladino. Spoznan za krivega je
imel možnost, da gre v izgnanstvo, a je namesto tega izbral smrt in po pogovoru s prijatelji o
nesmrtnosti duše spil strup ter umrl (Ksenofont, 2012).

43