Page 46 - Politike človekovih pravic

1 Konceptualizacija človekovih pravic skozi prizmo političnega
7. Postopkovno pravo: spoštovanje pravil postopka in dokaznih bre-
men kot varovalo za tožnika ter toženca.

Skozi čas se je rimsko državljanstvo postopoma širilo na nova ozem-
lja (severno Italijo, Sicilijo, Španijo, Malo Azijo), prebivalci pa so z njim
dobivali pomembne pravice in dolžnosti ter pravno zaščito.
Ob bok opisanemu pa je v času razvoja rimskega prava in pravic
treba kot pomemben ter poseben opisati tudi odnos države do vere.
V začetnih obdobjih je v Rimu vladala verska svoboda, povezana še z
verovanjem v rimske bogove in božjo naravo cesarjev. S pojavom zgo-
dnjega krščanstva pa se je ta svoboda za omenjene vernike omejila,
zgodnje kristjane pa obtožilo, da kršijo javni red in se jih preganjalo,
saj niso opravljali daritev rimskim bogovom in priznavali božanske na-
8
rave cesarjem. Zgodnje krščanstvo, ki se je razvilo v posebnih razme-
rah oblikovanja velikih centraliziranih držav, je bilo pomembno tudi
zato, ker je povsem drugače koncipiralo odnos med posameznikom in
državo. Človek kot posameznik v posvetni državi ne more izpopolniti
svoje osebnosti – svoje moralne izpopolnitve ne more doseči v odno-
su do politike oz. države, ampak le v veri in njenem utrjevanju skozi
zvestobo cerkvi. Prišlo je torej do bistveno novega pojmovanja države:
človek se sicer mora pokoriti državni oblasti in dati celo svoje življenje
za državo, vendar pa je njegova duša svobodna. Za zgodnje krščanstvo
je značilen poudarek na avtonomiji in svobodi človeka ter s tem na
individualizmu, ki je prišel do izraza v odnosu posameznika do boga,
kar je bistvena novost glede na človekove pravice, hkrati pa tudi na
vzpostavitvi skupnosti, ki naj bo popolnoma enakopravna, ne glede na
družbeni razred ali spol. Človek, ki je ustvarjen po božji podobi in je
član božjega kraljestva, ima prirojeno in neodtujljivo dostojanstvo in k
njegovemu spoštovanju naj bi bile zavezane vse posvetne oblasti (Gre-
en, 2010). Načela o enakosti ljudi, njihovi avtonomnosti in pravici do
duhovne svobode so pomembno prispevala k razvoju drugih pravic ter
svoboščin in v tem pogledu nakazujejo na misel o obstoju prirojenih in
neodtujljivih pravic (Villey, 1969, str. 141).

8
Rim je bil daleč največje mesto v rimskem svetu, kar je močno vplivalo na razvoj krščanstva.
Zelo zgodaj se je ločilo od judovstva. Rimski kristjani so bili prvi, ki jih je Neron brutalno
preganjal. Verska svoboda je bila kristjanom priznana šele z Milanskim ediktom, ki ga je l.
313 izdal cesar Konstantin Veliki. Že konec stoletja, l. 392, pa je cesar Teodozij I. s Konstanti-
nopelskim ediktom prepovedal poganstvo, s čimer je krščanstvo postalo uradno prepoznana
vera državna vera. Konstantinovo pokroviteljstvo nad krščansko vero se je odrazilo tudi v
gradnji bazilik in prepoznavi visokega osebnega statusa papeža (Green, 2010).

46