Page 47 - Politike človekovih pravic

Zgodovinski razvoj človekovih pravic 1.4

Med pomembne mislece tedanjega obdobja štejemo Svetega Avgušti-
na (354–430), najpomembnejšega krščanskega misleca po svetem Pa-
vlu. Avguštinovo osrednje delo z naslovom Božje mesto (De Civitate
Dei) obravnava vprašanja krščanske teologije, narave boga ter odnosa
med zemeljskim mestom (mestom človeka) in Božjim mestom, kjer
Avguštin zagovarja prednost duhovnega pred posvetnim, saj je sta-
nje človeštva na stalni preizkušnji, ob kateri je nujno potrebno božje
posredovanje. Verjel je, da vsi ljudje rodimo z grehom in da je za od-
rešenje nujno potrebna božja milost. Sveti Avguštin je klasično grško
sholastično misel prilagodil krščanskemu nauku in ustvaril močan te-
ološki sistem s trajnim vplivom, oblikoval je prakso biblične eksegeze
in pomagal postaviti temelje velikemu delu srednjeveške ter sodobne
krščanske misli. V filozofskem utemeljevanju krščanstva je začrtal nov
način razumevanja človeške družbe, namenil velik poudarek duhovne-
mu samospraševanju ter izkazoval pesimističen pogled na možnosti
človeške pravičnosti v svetu politike (Gaus in D’Agostino, 2013).
Kljub vplivu zgodnjega krščanstva na razvoj človekovih pravic in
nadaljnji širitvi krščanstva je srednjeveška družba priznavala ter
pravno utemeljevala izrazito politično (slojevsko) in s tem družbeno,
ekonomsko pa tudi versko neenakost. Krščanska načela o osebnem
dostojanstvu človeka v vsakodnevnem življenju niso pomenila svobo-
de vesti oz. vere. Nasprotno, po razcepu krščanskih cerkva l. 1054 na
vzhodno (pravoslavno) in zahodno, ki je priznavala primat papeža, so
v katoliški cerkvi, ki je postala vodilna duhovna sila zahodnega sveta,
prevladala avtoritarna pojmovanja. Cerkev je znotraj sebe vzpostavila
monarhično-hierarhično ureditev in je zavračala zamisel o človekovih
pravicah, češ da si človek prisvaja pravice, ki mu ne gredo. Katoliška
(rimska) cerkev je vsiljevala primat papeža nad posvetnimi vladarji,
sicer pa podpirala idejo, da je oblast vladarjev dana od boga. V sre-
dnjeveški Evropi se je tako utrdilo načelo o enotnosti in edinosti kr-
ščanstva, ki je pravice priznavalo le kristjanom, nad katerimi je imel
vrhovno duhovno oblast papež. Pripadniki drugih ver so bili v svojih
pravicah omejeni, lahko so jih tudi izgnali. Namesto da bi cerkev osta-
la nevtralna do raznih novih idejnih in znanstvenih tokov ali izkoriš-
čala njihova dognanja, je v 13. stoletju zapadla v dogmatizem (John-
son, 1976).
Tomaž Akvinski (1225–1274) je osrednji in največji sholastični mislec
omenjenega časa. Akvinski je v političnih spisih z naslovom O vla-
danju knezov (De Regimine Principum) in O kraljestvu (De Regno) ter

47