Page 48 - Politike človekovih pravic

1 Konceptualizacija človekovih pravic skozi prizmo političnega

komentarjih Aristotelovih Politike in Nikomahove etike razvil teorijo
naravnega prava, ki je imela velik vpliv na moralno filozofijo in politič-
no misel. Po njegovem razumevanju lahko ljudje z razumom prepoz-
najo moralna načela, ki temeljijo na naravnem redu, ki ga je vzpostavil
bog. Akvinski naravno pravo opredeljuje kot »udeležbo razumnih bitij
pri večnih zakonih«, ki so bili ustvarjeni z naravno sposobnostjo, ime-
novano »naravno nagnjenje«, razumeti Božje namene, ki se izražajo
v moralnem redu sveta. Moralni svet pa nadalje temelji na etiki: (1)
glavnih vrlin preudarnosti, pravičnosti, zmernosti in kreposti ter (2)
teoloških vrlin vere, upanja in ljubezni.
3 V tej povezavi Akvinski nadalje ločuje tudi med dvema temeljnima
vrstama prava, in sicer:

1. človeškim pravom, ki ga pozneje razdeli na civilno pravo in pravo
narodov ter se nanaša na zunanje ravnanje;
2. božjimi zakoni, s katerimi misli na zakon, ki ga vsebuje Sveto pis-
mo in ki zagotavlja dodatno gotovost glede osnovnih moralnih na-
čel ter zajema tudi področja, ki jih človeški zakon ne more urejati,
ker vključujejo notranje motivacije ali človeka usmerjajo k njego-
vemu nadnaravnemu cilju – združitvi z bogom.
Monarhija je po mnenju Akvinskega najboljša oblika vladavine, ker
je najučinkovitejša pri sprejemanju enotnih odločitev o skupnem dob-
rem, zakone sprejemajo tisti, ki so odgovorni skupnosti, odraža tudi
enotnost boga in vzorce narave, čeprav se z naklonjenostjo izreka tudi
o Rimski republiki, ne pa tudi o tiraniji, ki jo ocenjuje kot najslabšo od
oblik vladanja.
Teorija naravnega prava Akvinskega je izvirna sinteza vseh prete-
klih pristopov in jo je mogoče uporabiti za številne sodobne moralne
probleme, vključno z odnosom do politike, religije, vojne, ekonomije.
Njegova teorija je stoletja vplivala na razvoj rimskokatoliške doktrine
in bila leta 1917 sprejet kot uradna filozofija cerkve (Goyette idr., 2004;
Gaus in D’Agostino, 2013).
Verska nestrpnost je v dolgem prihajajočem obdobju privedla do
večstoletnega preganjanja in množičnega izganjanja pripadnikov dru-
gih ver po vsej Evropi. Zaradi zlorab in napak cerkve so postali ljudje
veliko občutljivejši in kritičnejši, začeli so nasprotovati papeževi du-
hovni oblasti. Cerkev se je sicer uspešno ubranila zamisli verskih re-
formatorjev, kot sta bila npr. Anglež John Wicliff in Čeh Jan Hus, a
na koncu, po več kot tristo letih, vendar ni več zmogla premagati idej

48