Page 56 - Politike človekovih pravic

1 Konceptualizacija človekovih pravic skozi prizmo političnega

ki vladarju zagotavlja neomejeno oblast in po kateri je vsak upor zo-
per vladarja, četudi je ta slab, nepravičen in prepovedan. Hobbes pravi
(2009), da je tisti, ki »je poskušal zamenjati svojega vladarja, in ga ta
kaznuje ali ubije zaradi tega poskusa, sam avtor svoje kazni«. V svoji
misli avtor tudi ne preseže načela nedeljivosti oblasti, ki vladarju za-
gotavlja praktično celotno oblast – od sprejemanja in izvajanja zako-
nov do nagrajevanja in kaznovanja podložnikov. Načelo nedeljivosti
oblasti razume v dobesednem smislu in najstrožji obliki – suverena
oblast je le ena in enotna ali pa ne obstoja. Vladarja je po Hobbesu
mogoče zamenjati le sporazumno, vendar je to soglasje treba doseči
ne le med podaniki, ampak tudi med podaniki in vladarjem. Ljudstvo
si ne more samo povrniti svoje suverene oblasti, katere imetnik je
bilo, in ne more samovoljno zamenjati vladarja, ne da bi stopilo nazaj
v naravno stanje, kar pa pomeni državljansko vojno.
Ne glede na vse opisane podobnosti je Hobbes glede zamisli svoje-
ga predhodnika Jeana Bodina napravil pomemben korak naprej, saj
je zanj ljudstvo postalo primarni nosilec suverenosti. Čeprav se je kot
konservativec in redoljub zavzemal za ohranitev minimalnega držav-
nega reda ter celo opravičeval totalitarno oblast, ki ne upošteva no-
benih človekovih pravic, je s svojim delom nesporno odprl pot idejam
Johna Locka, ki pa je suverenost že pripisal zgolj in edinole ljudstvu, ki
se ji tudi ne more za vedno odreči (McPherson, 1967, str. 27).
John Locke (1632–1704) je v svojem temeljnem delu Two Treatises on
Government (1690, 1993, 2010; prva izdaja l. 1690) predstavil idejo mo-
derne »meščanske« družbe in industrijske civilizacije sploh. V delu, ki
je nastalo kot teoretično in politično opravičilo angleške revolucije leta
1688, je Locke razpravljal o smislu države, ki jo je izvajal iz družbene
pogodbe. Temeljno vprašanje, ki si ga je zastavil, je bilo, ali so človeko-
ve pravice odvisne od vladarja ali pa so »naravne« in prirojene (Jerman,
1983, str. 7).Od odgovora na to vprašanje je bila odvisna pozicija oblasti

– če so namreč pravice človeka prirojene in neodtujljive, so postavljene
nad vsakokratno oblast, ki jih je dolžna spoštovati in varovati. Locke
med naravne pravice poleg pravice do življenja, svobode in enakosti
uvršča tudi pravico do lastnine, kar z drugimi besedami pomeni, da tudi
obstoj te pravice ne more biti odvisen od oblasti. Avtor sicer pravico do
lastnine obravnava na več načinov – na eni strani naj bi bilo razum-
no prisvajati le toliko, kolikor nekdo potrebuje zaradi neke življenjske
potrebe, tj. kolikor s svojim delom vzpostavi lastnino nad tem (Loc-

ke, 1993, str. 130). Na drugi stani pa Locke opravičuje »olastninjenje«

56