Page 55 - Politike človekovih pravic

Zgodovinski razvoj človekovih pravic 1.4

stanju posameznike in države zavezujejo določena moralna ter pravna
načela. Zavzemal se je za versko strpnost in sožitje ter verjel v možnost
skupnega moralnega okvira, ki bi lahko združil ljudi različnih veroizpo-
vedi in spodbujal mir (Boukema, 1983).
Idejo o teoriji kraljeve suverenosti so podprli tudi nekateri misleci,
ki so sicer izhajali iz ljudske suverenosti, med njimi Thomas Hobbes
(1588–1679). Hobbes si je v svojem delu Leviatan (Leviathan or the Ma-
tter, Forme and Power of a Commonweath, Ecclesiatical and Civil (1651,
2009) zastavil nalogo, da razdela teorijo naravnega stanja. Zamisel o
»naravnem stanju», to je stanju brez države, je namreč za razumeva-
nje celotne politične teorije tako pomembna, da si brez nje ne more-
mo predstavljati utemeljitve oblasti. Gre za predpostavko, ki naj po-
maga iskati rešitve tudi v sedanjosti in prihodnosti. Hobbes pravi, da
so ljudje ustvarjeni kot enaki, vendar niso samozadostni. V naravnem
stanju torej poteka neusmiljen boj za dobrine in preživetje. Cilj vseh
ljudi naj bi bil torej možnost preživetja in boljšega življenja. Človeška
preračunljivost (racionalnost) je izumila državo, ki je boljša kot na-
ravno stanje.
Država Thomasa Hobbesa ali »Leviatan« nastane, ko se njeni posa-
mezni člani odrečejo svojim pooblastilom za izvajanje naravnih zako-
nov in se zavežejo, da bodo ta pooblastila predali vladarju ter se s tem
od takrat naprej podrejali zakonom, ki jih je sprejel ta vladar. Hobbes
tudi pravi, da takšni zakoni uživajo avtoriteto, ker so posamezni člani
družbe dejansko njihovi soavtorji (Spiro, b. l.). Ljudje se ne vključujejo
v državo, ker bi bili prepričani, da je to prav in dobro, ampak ker jim
drugega ne preostane, brez nje ni nobenih drugih možnosti preživetja.
Zato mora človek državi prepustiti nekatere pravice, ki mu po narav-
nem pravu pripadajo. Do države je mogoče priti na dva načina. Najprej
tako, da si zmagovalci podvržejo svoje sovražnike. Drugi način pa je,
da se ljudje prostovoljno podredijo nekemu človeku ali skupini ljudi, v
upanju, da jih bo ščitil pred drugimi. Kdor hoče postati nosilec suvere-
ne oblasti, mora ljudi prepričati ali pa jim pokazati, da si le s podredi-
tvijo lahko rešijo življenje. Ko ljudje sporazumno ustanovijo državo, tj.
prenesejo svojo neokrnjeno svobodo na enega ali več posameznikov,
mora vsakdo odobriti vse odločitve oblasti, zato da so vsi zaščiteni
pred drugimi in živijo v miru. Nosilec državne oblasti je suveren, na
katerega je bila prenesena oblast (Hobbes, 2009).
Kljub pojmovanju, da vladarjeva moč in avtoriteta izhajata iz
ljudstva, predstavljena ideja ne preseže Bodinove teorije suverenosti,

55