Page 53 - Politike človekovih pravic

Zgodovinski razvoj človekovih pravic 1.4

posebnosti okolij, kjer so se oblikovali. Z drugimi besedami, na pri-
meru idej naravnega prava to pomeni, da imajo po teoriji prava, ime-
novani jusnaturalizem, vsi ljudje prirojene pravice, ki jih ne podeljuje
noben zakonodajni akt ali družbena konvencija, temveč »Bog, narava
ali razum« (Kelsen, 2005). Ob tem velja tudi, da so nekatere pravice in
etična načela neločljivo povezani s človeško naravo ter jih je mogoče
odkriti in doumeti z razumom, razmišljanjem ter razmislekom o nara-
vi človeštva (Crowe in Youngwon Lee, 2019).
Ključni elementi oz. načela naravnega prava so tako (Murphy, 2019):

• razum in racionalnost: temelji ideje naravnega prava izhajajo iz
razuma in ideje, da lahko ljudje z intelektualnim raziskovanjem
ter razmišljanjem prepoznajo temeljna etična načela;
• morala: v naravnem svetu je prisoten moralni red, ki ga lahko
ljudje razumejo;
• univerzalnost: nekatera moralna načela so univerzalna in veljajo
za vse ljudi, ne glede na kulturne, družbene ali pravne razlike;
• neodtujljivost pravic: že zaradi samega dejstva človekovega obsto-
ja ta dobi niz pravic, ki se jim ni mogoče odpovedati, jih prenesti
ali odvzeti.
Sporočilnost in idejne argumente, povezane z naravnim pravom ob-
dobja, ki ga preučujemo, prikazujemo v nadaljevanju tega poglavja.
Boj za človekove pravice, ki je potekal med posvetno državo in cerkvi-
jo, je v 16. in 17. stoletju izpostavil nekaj novih vprašanj in zahtev glede
razmerja med posameznikom in oblastjo (državo). Te zahteve so bile
jasno izražene v spisih predstavnikov naravnopravne šole, ki so iskali
16
logično utemeljitev oblasti. Šele od tu dalje lahko pravzaprav govo-
rimo o pravih začetkih moderne zasnove človekovih pravic. Že prvi
predstavniki te šole, ki so se ukvarjali z vprašanjem, kdo je dejanski
nosilec suverenosti, so poudarjali, da je nosilec te v začetku ljudstvo, ki
pa jo prenese na vladarja. Medtem ko so v začetku misleci zagovarjali
načelo enotnosti oblasti, so z razvojem njihovi sodobniki že trdili, da
se človek rodi svoboden in da je namen države, da vsakemu posame-
zniku zagotovi pravico do svobode in imetja. Zato naj se oblast omeji,
določene naj bodo jasne meje, ki jih država ne sme prestopiti. Ta novi,
moderni (»meščanski«) pogled na človekove pravice je s seboj prinašal

16
Jean Bodin je v tem delu opisal obred ustoličevanja karantanskega vojvode na Gosposvetskem
polju kot pomemben primer neposrednega sodelovanja ljudstva pri postavljanju oblasti.

53