Page 54 - Politike človekovih pravic

1 Konceptualizacija človekovih pravic skozi prizmo političnega

tudi spoznanje, da o človekovih pravicah ni mogoče govoriti, dokler te
niso priznane na pravno obličen način (Perenič, 1988; Freeman, 2011;
Allen, 2013).
Za enega najvidnejših predstavnikov teorije suverenosti in suverene
države velja francoski pravnik Jean Bodin (1529–1596), ki je v svojem
delu Šest knjig o republiki (Les Six Livres de la Republique, 1576, 2002)
zagovarjal (kraljevo oz. državno; op. avt.) suverenost. Suverenost je
opredelil kot absolutno in trajno moč, ki pripada skupnosti (državi) in
ji omogoča, da sprejema zakone, izvaja pravosodje in nadzoruje svo-
je ozemlje, ne da bi bila podvržena zunanji oblasti. Oblast po Bodinu
mora biti vrhovna, enotna in nedeljiva (kar je bilo v nasprotju z razdro-
bljenimi in decentraliziranimi političnimi strukturami tistega časa; op.
avt.), ključ do stabilnosti pa močan in avtoritativen vladar – monarh.
Bodin je tudi poudarjal pomen posvetne narave politične oblasti, ki jo
je treba ločiti od verske. Nasprotoval je vmešavanju cerkve v politične
zadeve in se zavzemal za neodvisnost države od cerkvenega nadzora,
čeprav naj bi po njegovem videnju ideje naravnega prava kralj imel ob-
last dano neposredno od boga, ki pa jo nato v posvetnem svetu prenaša
na državo. Bodin je naravno pravo povezoval tudi z načeli pravičnos-
ti in morale, za katere je verjel, da so neločljivo povezana s človeško
naravo in bi morala usmerjati ravnanje posameznikov ter vladarjev
(Andrew, 2011).
Čeprav Bodin ni razvil podrobne teorije družbene pogodbe kot po-
znejši misleci, so njegove ideje prispevale k številnim kasnejšim mislim
17
o odnosih med vladarji in državljani, ki jih prikazujemo v nadaljevanju.
Hugo Grotius (1583–1645), nizozemski pravnik, državnik in učenjak,
sicer pogosto viden kot »oče mednarodnega prava«, si je na polju vse-
bin, povezanih z idejami človekovih pravic, kot prvi prizadeval določiti
načela za urejanje odnosov med suverenimi državami v kontekstu t.
i. »pravičnih vojn« oz. vprašanja, povezana z idejo, s pogoji oz. z up-
ravičenostjo in s pravili vodenja vojne, ki bi sicer morala biti skrajno
sredstvo reševanja konfliktov, ter z zaščito nebojujočih se oseb. Pri tem
je nanj močno vplivala tradicija naravnega prava, ki trdi, da so določe-
na etična načela neločljivo povezana z naravo in jih je mogoče razbra-
ti z razumom. Grotius je zagovarjal prepričanje, da tudi v naravnem

17
Že v istem obdobju so nasprotno stališče, namreč da je bog sicer prvotni vir oblasti, vendar
pa je neposredni vir oblasti v posvetnem svetu ljudstvo, zagovarjali t. i. kalvinisti ali monar-
homahi, med vodilnimi Johannes Althusius (1557–1638), a se ideja v obdobju svojega nastanka
še ni mogla uveljaviti (Althusius, 1995; prva izdaja l. 1603).

54