Page 51 - Politike človekovih pravic

Zgodovinski razvoj človekovih pravic 1.4

Stephen Langton, da bi sklenil mir med nepriljubljenim kraljem Iva-
nom Brez dežele in skupino upornih baronov, je kralju zapovedovala,
da se mora odreči nekaterim pravicam, spoštovati pravne postopke in
se strinjati, da njegovo voljo omejuje zakon, s čimer se zaščiti barone
14
in tudi cerkvene pravice (Linebaugh, 2008). Velika listina svoboščin
je nastala v zgodovinskih okoliščinah potrebe po omejitvi vedno večjih
kršitev pravic s strani vladarjev (in ne zagovorništva pravic; op. avt.) in
kot takšna v svoji vsebini prva opredeli »subjektivno» pravico (kot this
right – jus surum), v okviru katere priznava in daje pravno poroštvo za
osebno svobodo v primeru (pred)kazenskih postopkov, čeprav najprej
zgolj na podlagi kraljeve pripadnosti, po kasnejši odločitvi parlamenta
leta 1354 pa za vse »ne glede na lastninske ali druge pogoje«. Bistveno v
omenjenih prvih dokumentih je zato predvsem to, da predmet zakon-
skih predpisov in regulacije postane tudi kralj kot prvi vladar naroda in
15
ozemlja (Freeman, 2011, str. 19).
Velika listina svoboščin po številnih zgodovinskih nesoglasjih in
napetostih na relaciji med prosvetno in cerkveno oblastjo v Angliji
predstavlja izhodiščno pravno podlago za kasnejše sorodne pravne do-
kumente, med katerimi je treba posebej izpostaviti najprej Petition of
Right (1628), ki jo je v obliki pritožb zaradi številnih kršitev zakonov
kralju Karlu I. posredoval parlament. V peticiji se je zahtevalo prepo-
znavanje štirih načel, in sicer: (1) nobene obdavčitve brez soglasja par-
lamenta, (2) zapora ni brez vzroka, (3) vojake se vpokliče le z razlogom,
(4) vojne zakonodaje v miru ni. Karel I. je vsebine peticije iz pragmatič-
nih razlogov sicer sprejel, in čeprav njenih načel pri svojem nadaljnjem
delovanju ni spoštoval, je Petition of Right skupaj z Magno Carto in s

Anglije leta 1016. Textus Roffensis vsebuje besedila, ki z namenom zaščite cerkve in ohranjanja
družbenega miru določajo prve zametke pravil kazenskega prava, zaščite ter odškodnin (glede
na družbeni položaj; op. avt.) in se kot takšna čez sto let zopet ponovijo v vsebini Magne Carte
Libertatum in nato več kot pol tisočletja kasneje v Deklaraciji neodvisnosti Združenih držav
Amerike iz leta 1776 (The University of Manchester, 2014).
14
Ker nobena od strani ni izpolnila svojih obveznosti, je papež Inocenc III. listino razveljavil,
čemur je sledila prva vojna baronov. Po nekaj neuspešnih vmesnih poskusih je bila listina
kot del angleškega zakonika potrjena pod kraljem Edvardom I., leta 1297, in tako postala del
angleškega političnega življenja, vsakokratni novi kralj jo je potrdil, ob nastanku angleškega
parlamenta in z njegovo pristojnostjo sprejemanja zakonodaje je sicer postopoma izgubljala
svoj dejanski pomen, vse do danes pa je ostala močan, ikoničen dokument o prvih pravnih
navedbah vsebin, povezanih s človekovimi pravicami (Linebaugh, 2008).
15
S podpisom te listine se je kralj Ivan Brez dežele zavezal, da ne bo pobiral davka na vojaško
obveznost in ne drugih davkov brez soglasja kraljevega sveta. Člen 39 je vsem svobodnjakom
zagotavljal pravico do sojenja, člen 61. pa je pooblaščal 25 baronov, da se z orožjem uprejo
kralju, če ne bo spoštoval listine. (Glej tudi izvirni dokument: Magna carta (1297).)

51