Page 74 - Politike človekovih pravic

1 Konceptualizacija človekovih pravic skozi prizmo političnega

pravice, ki bi lahko služile »izkoriščevalskemu« razredu, ter uvedla
»ljudsko demokracijo» (Denisov in Kiričenko, 1960, str. 39). Ta ustava,
ki je služila kot model ustavam drugih sovjetskih republik, ki so nasta-
le na ozemlju bivše carske Rusije, je doživela hudo kritiko iz vrst evrop-
ske socialne demokracije. Po njenem modelu je bila leta 1924 priprav-
ljena prva ustava Zveze sovjetskih socialističnih republik, ki je bila
sicer v svoji skrajni obliki sprejeta pod oznako »stalinska« leta 1936. Iz-
hodišče stalinske ustave je bilo prepričanje, da je kapitalizem dokonč-
no likvidiran in da so antagonistični razredi izginili, obstajala pa naj
bi samo prijateljska razreda delavstva in kmetov. Vsa oblast pripada
delovnim ljudem, vodenje družbe pa z diktaturo preko komunistične
stranke kot najvišje oblike političnega organiziranja delovnih ljudi in
hkrati kot vodilne sile v boju za zgraditev komunizma izvaja delavski
razred kot najnaprednejši. Vrhovni sovjet kot predstavniško telo je le
še formalni potrjevalec sklepov komunistične stranke (str. 97). Ustava
je vsebovala obsežen del (X. poglavje), posvečen temeljnim pravicam
in dolžnostim državljanov, ki jih deli na politične, socialno-ekonomske
in kulturne. Med političnimi pravicami (čl. 123–126) zagotavlja pravico
vesti, svobodo govora, pravico tiska, svobodo zbiranja in združevanja,
vendar pri tem poudarja, da so te pravice povezane le z emancipacijo
delavskega razreda. Hkrati ko npr. zagotavlja svobodo vere, izhaja iz
prepričanja, da so družbeni vzroki religije izginili. Prav tako svobodo
govora interpretira le v interesu izgradnje komunizma in utrjevanja
miru. Svobodo tiska in izražanja mnenj skozi tisk razume v smislu, da
je celoten tisk na razpolago delovnim ljudem. Svoboda zbiranja naj bi
bila po tej ustavi namenjena izključno izražanju javnega mnenja o vseh
pomembnih vprašanjih sovjetskih ljudi. Podobno v skladu z interesi
delovnih ljudi je formulirana tudi svoboda združevanja (Jambrek idr.,
1988). Tako opisano razumevanje človekovih pravic in svoboščin je v
praksi omogočalo neomejeno totalitarno oblast ene same politične
stranke oz. njenega voditelja ter preganjanje vsakršne opozicije z naj-
33
nasilnejšimi sredstvi.
Večina ustav, ki so bile sprejete po prvi svetovni vojni, je sicer v
nasprotju z zadnjim predstavljenim primerom upoštevala razvojne

33
Sovjetska »stalinska« ustava je po drugi svetovni vojni služila kot model za ustave držav sre-
dnje in vzhodne Evrope, ki so v posebnih okoliščinah vzpostavljale socialistično družbeno
ureditev. Med temi so tudi ustave Madžarske, Češkoslovaške (1948), Poljske (1952), Romunije,
Bolgarije (1946) in Albanije. Pod vplivom rešitev v tej ustavi je nastajala tudi prva ustava Fe-
derativne ljudske republike Jugoslavije, ki je bila sprejeta 31. januarja 1946 (Ribarič in Ribičič,
1983, str. 167).

74