Page 72 - Politike človekovih pravic

1 Konceptualizacija človekovih pravic skozi prizmo političnega

štejemo ustanovitev Društva narodov (1918), organizacije, ki naj bi
spodbujala mednarodno sodelovanje in s tem tudi varovanje pomemb-
nih temeljnih pravic.
Ena najmodernejših ustav opisanega zgodovinskega obdobja, »wei-
marska« ustava, je bila sprejeta 11. avgusta 1919 kot ustava nove demo-
kratične republikanske nemške države na zasedanju narodne skupščine
v mestu Weimar. Ta ustava je primer evropske demokratične ustave, ki
izhaja iz pravic posameznika in državljana – človekovim pravicam je na-
menila izredno obsežno poglavje, hkrati pa uvedla moderno republikan-
sko obliko parlamentarizma. Ob pravici do lastnine in gospodarske po-
bude so v njej prvič omenjene ter naštete obsežne socialno-ekonomske
in kulturno-prosvetne pravice, zaradi česar jo štejemo tudi kot izrazit
primer ustave moderne liberalne in hkrati intervencijske države. Wei-
marska ustava je služila za vzor pri sestavljanju nekaterih drugih ustav,
ki so nastale po prvi svetovni vojni. Podrobno je določila politične pra-
vice, ki gredo vsem državljanom, kot so pravica zbiranja (čl. 123), zdru-
ževanja (čl. 124), svoboda in tajnost volitev (čl. 125). Posebej je bil zago-
tovljen enakopraven dostop do javnih služb (čl. 128). Lastninska pravica
je bila zajamčena (čl. 153), v gospodarskem prometu pa je veljala v skladu
z zakoni pogodbena svoboda (čl. 152). Za ohranitev zdravja in delovne
sposobnosti, za varstvo materinstva in za primer starosti je država ob
sodelovanju zavezancev ustvarila obsežen zavarovalni sistem (čl. 161),
ki je zagotavljal minimum socialnih pravic za celoten delavski razred. 31
Potem ko je bila 12. novembra 1918 razglašena avstrijska republika,
je bila 1. oktobra 1920 sprejeta nova avstrijska ustava, ki je temeljila
na klasičnih pravicah človeka in državljana ter zagotavljala relativno
visoko raven političnih in tudi socialnih pravic (z dopolnitvami leta
1925 in 1929). Vendar se je Avstrija spopadala s hudimi gospodarskimi
težavami ter pomanjkanjem prave tradicije spoštovanja državljanskih
pravic. V začetku leta 1934 so gospodarska kriza ter notranja politična
nasprotja, zlasti med socialdemokrati in krščanskimi demokrati, do-
segla vrhunec, kar je imelo za posledico prepoved socialdemokratske
stranke. Parlament je istega leta brez socialdemokratskih poslancev
sprejel novo ustavo, ki je vrsto klasičnih pravic in svoboščin odpravila
ali bistveno omejila (onemogočila je npr. možnost politične opozicije)
ter je veljala do priključitve Avstrije nemškemu rajhu leta 1938 (Hil-
pold, 2023).

31
Glej Ustava nemške države 1919, v Jambrek idr. (1988, str. 417).

72