Page 76 - Politike človekovih pravic
P. 76

1  Konceptualizacija človekovih pravic skozi prizmo političnega

                družbene skupine niso nasprotovale, vse dokler se to isto ni zgodilo
                tudi njim. Totalitarne stranke in gibanja, ki so prišli na oblast v srednji
                in vzhodni Evropi, so tako na opisani način pod krinko izrednih raz-
                mer in z obljubami o zagotovitvi novega reda ter miru povsem zanikali
                ustavno zamišljene in vzpostavljene ideje ter poslanstva zagotavljanja
                in varovanja človekovih pravic (Caldwell, 2020).
                  Navkljub povojnim pozitivnim procesom ter rezultatom v obdobju
                po prvi svetovni vojni ne Društvu narodov in ne državam ter njihovim
                ustavnim zavezam, tako zaradi osebnostnih kot ideološko vodenih
                interesov, ni uspelo izpolniti razvojnega demokratičnega poslanstva
                države in njenih ljudi. Vsi, posebej tudi prvi poskusi mednarodnih do-
                sežkov so bili ob vrsti zahtevnih gospodarskih in socialnih razmer pov-
                sem nemočni ter pozabljeni v odnosu do neslutene širitve avtoritarnih
                nacionalističnih idej v Evropi, ki je neizbežno vodila v drugo svetovno
                vojno (1939–1945).
                  Obdobje druge svetovne vojne v Evropi, ki jo je sprožil napad nacistične
                Nemčije na Poljsko leta 1939 (še pred tem je Nemčija zasedla in ukinila
                Češkoslovaško republiko), je čas najbrezobzirnejšega ter najkrvavej-
                šega teptanja osnovnih pravic in svoboščin ljudi ter celotnih narodov
                na zasedenih ozemljih in kršenja temeljnih načel mednarodnega pra-
                va. Zaradi načrtovanega kršenja osnovnih civilizacijskih norm in sis-
                tematične krutosti povzročiteljev, ki so s koncentracijskimi taborišči
                vzpostavili pravo industrijo smrti, ta vojna presega vse doslej znane
                načine preganjanja in iztrebljanja ljudi. Nacistična in tudi fašistična
                ideologija sta poudarjali manjvrednost celih narodov ter ras ali jim od-
                rekala pravico do obstoja. Nacistična Nemčija in fašistična Italija sta
                v osvajalnih pohodih zasedli velika ozemlja drugih držav, nekatere pa
                sta si razdelili in priključili. Pri tem so jima pomagale tudi nekatere
                druge države (Madžarska, Romunija, Bolgarija). Vojaške enote, različ-
                ne vojaške uprave in policije so na zasedenih ter proti mednarodnemu
                pravu priključenih ozemljih izvajale najrazličnejše oblike preganjanja
                domačega prebivalstva, vključno z izseljevanjem, s prisilnim novače-
                njem v svojo vojsko, z zapiranjem in izganjanjem v delovna ter uni-
                čevalna taborišča, kjer so izvajali tudi razne medicinske poskuse na
                ljudeh. Hkrati s plenjenjem imovine domačih ljudi in z uvajanjem re-
                presalij nad civilisti so se posluževali tudi zajemanja talcev. Celotnim
                narodom so odrekali pravico do obstoja in razvoja, izkoriščali njihova
                naravna bogastva in industrijske zmogljivosti, onemogočali izobraže-
                vanje ter kakršno koli nujno pomoč, njihovim pripadnikom pa odvzeli


                            76
   71   72   73   74   75   76   77   78   79   80   81