Page 73 - Politike človekovih pravic

Uveljavljanje človekovih pravic 1.6

Kot državna skupnost južnoslovanskih narodov je z aktom o združi-
tvi, sprejetim 1. decembra 1918, nastala Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slo-
vencev. Njeno ustavo, v pomembnem delu povzeto po weimarski, je 28.
junija 1921 na Vidov dan zgolj z navadno večino sprejela ustavodajna
32
skupščina. Ustava, ki je veljala do državnega udara leta 1929, je uvaja-
la izrazito centralistično in unitarno monarhično vladavino. Izhajajoč
iz predpostavke, da trije narodi predstavljajo en jugoslovanski narod,
je onemogočala oblikovanje kakršnih koli nacionalno zaokroženih in
zgodovinsko utemeljenih politično-upravnih enot. Vsebovala je dokaj
obsežno poglavje o človekovih pravicah, vključno s socialno-ekonom-
skimi pravicami. Z določbami o enakosti pred zakonom (čl. 4), osebni
svobodi (čl. 5), nedotakljivosti stanovanja (čl. 11), svobodi vesti (čl. 12),
tiska (čl. 13), združevanja (čl. 14) in tajnosti pisem (čl. 17) ter svobo-
di znanosti in umetnosti (čl. 16) je bila primerljiva z ustavami drugih
evropskih držav. Prav tako je zaposlene postavljala pod zaščito drža-
ve (čl. 23). Zanimivo je, da je ta ustava zagotavljala pravico do osebne
lastnine ob poudarjanju obveznosti, ki izvirajo iz lastnine, in določala
razlastitev veleposestev ter njihovo porazdelitev v korist onim, ki ob-
delujejo zemljo (čl. 43) (Ustava Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev,
1921, v Jambrek idr., 1988, str. 424). Ne glede na te ustavno deklarirane
pravice pa se je v praktičnem delovanju te države pod vodstvom srbske
politične oligarhije uveljavljal avtoritarni unitarizem, ki je spregledo-
val nacionalne pravice ostalih narodov. Notranje napetosti so poveče-
vale velike gospodarske težave zaradi gospodarske krize. Poskusi, da
bi rešili nacionalno in socialno vprašanje v Kraljevini SHS, so bili zato
vnaprej obsojeni na neuspeh (Zečević, 1986; Balkovec, 2009).
Ustavni razvoj človekovih pravic pa je povsem drugače potekal v
Rusiji. T. i. »leninska» ustava Ruske sovjetske republike iz leta 1918 je
bila povsem drugačen tip ustave, saj je izhajala iz predpostavke o zgo-
dovinski zmagi proletarske revolucije. Ustava je vzpostavila diktaturo
proletariata kot obliko državne organizacije v prehodu od kapitalizma v
socializem (Britovšek, 1969, str. 207) in radikalno omejila vse politične

32
Vidovdanska ustava je bila sprejeta s 53 % glasov, kar je bilo v nasprotju s Krfskim paktom
in akti iz decembra 1918, ki so za sprejem ustave zahtevali kvalificirano absolutno večino.
Od slovenskih poslancev so zanjo glasovali samo predstavniki Samostojne kmetijske stranke
in Jugoslovanske demokratske stranke. Poslanci narodnih socialistov in socialnih demokra-
tov so bili proti. Poslanci Slovenske ljudske stranke so skupščino zapustili že 11. junija zaradi
nestrinjanja z uvajanjem centralistične državne ureditve, poslanci Komunistične stranke pa
13. junija v znak protesta proti Obznani, ki je Komunistično partijo postavila izven zakona
(Zečević, 1986; Balkovec; 1989).

73