Page 81 - Politike človekovih pravic

Človekove pravice po obeh svetovnih vojnah 1.7
37
ter mesta človekovih pravic v njem. Kot pa izpostavlja Morsink (1999,
str. 283), je besedilo Splošne deklaracije človekovih pravic zaradi nacistič-
ne zlorabe razumevanja naravnosti pravic z vidika rasne superiornosti
izjemno previdno in ves čas uporablja izraz »človekove pravice«, čeprav
se pri opredeljevanju le-teh opira na vsebine razumevanja »naravnih
pravic«.
Na podlagi vsebin Splošne deklaracije človekovih pravic in iz nje izha-
jajočih kasnejših konvencij Karl Vašák (1977) in kasneje Todd Landman
(2006) po vzoru prikazanih zgodovinskih, filozofskih in pravnih teo-
retskih misli človekove pravice umestita v štiri skupine oz. po Vašáku
generacije človekovih pravic:
• prvo generacijo t. i. modrih pravic, ki jih predstavljajo civilne in
politične pravice oz. načelo pravice do svobode (fr. liberté);
• drugo generacijo t. i. rdečih pravic oz. ekonomske, socialne in kul-
turne pravice oz. načelo pravice do enakosti (fr. égalité);
• tretjo generacijo t. i. zelenih pravic oz. solidarnostne pravice po
načelih bratstva (fr. fraternité), ki (pogojno) vodijo do v aktual-
nem času potrebne vzpostavitve večje solidarnosti med posa-
mezniki in družbenimi skupinami pa tudi spoštovanja okolja ter
drugih živih bitij;
• četrto generacijo pravic, ki jih vodi načelo dobrobiti oz. blagosta-
nja človeštva, vezanega tako na človeka kot posameznika kot na
človeško skupnost (angl. human beings) ter njen nadaljnji razvoj
v smeri večjega družbenega in socialnega ravnotežja ter odnosa
do aktualnega neomejenega tehnološkega in komunikacijskega
razvoja.

1.7 Človekove pravice po obeh svetovnih vojnah
kot vsakodnevni globalni preizkus 1.7
Na prehodu iz 20. v 21. stoletje so se intenzivno začeli tako ekonomsko
kot politično podprti procesi globalizacije, ki naj bi v sicer zelo raznoli-
kih podobah sveta kot pozitivne elemente prinašali večjo medsebojno

37
Ob samem sprejemu Splošne deklaracije človekovih pravic leta 1948 je od skupaj 50 držav članic
48 držav glasovalo za njen sprejem, nobena ni bila proti, osem držav je bilo vzdržanih (Sovjet-
ska zveza, Jugoslavija, Poljska, Čehoslovaška, Ukrajina, Belorusija, Savdska Arabija in Južna
Afrika), Honduras in Jemen pa nista glasovala (United Nations, 1949, str. 535). Ker za razliko
od konvencij in paktov deklaracija nima forme pravne pogodbe, je državam ni treba posebej
podpisati ali ratificirati, ampak »dokončni podpis« pomeni že soglasje države, da jo pogodba
zavezuje (United Nations, b. l.a).

81