Page 84 - Politike človekovih pravic

1 Konceptualizacija človekovih pravic skozi prizmo političnega

Sirija ,

Venezuela , ,
Afganistan ,
Južni Sudan ,
Mjanmar ,
Demokratična
republika Kongo , Begunci
Somalija , Iskalci azila
Venezuelci, razseljeni v tujino
Sudan , * brez Palestincev, pod okriljem
Centralnoafriška , Agencije Združenih narodov
za pomoč in zaposlovanje
Republija palestinskih beguncev na Bližnjem
Eritrea , vzhodu (UNRWA)

v milijonih
Slika 1.3 Razseljeno prebivalstvo po svetu (povzeto po Fleming, 2021)

zagovora zaključuje, kako lahko lahkomiselnost in nekritično spreje-
manje avtoritete vodita do velikih grozodejstev.
Nekaj let kasneje John Rawls (1921–2002) v delu Teorija pravičnosti
41
(1971) razvije razpravo o načelih pravičnosti in poštenosti, ki bi mo-
rala voditi vsako družbo in tudi politične institucije. Avtor pravi, da
načelna uskladitev svobode in enakosti velja za osnovno strukturo
dobro urejene družbe, pravična družba pa lahko dopušča neenakosti
v dohodku in bogastvu, če le-te prispevajo k splošni blaginji najmanj
privilegiranih. Po načelih razumnega pluralizma sodobnih družb lahko
posamezniki sledijo različnim razumskim doktrinam in imajo različne
filozofske, kulturne, verske svetovne nazore, zato je pomembno, da se
neodvisno od različnih ideoloških pogledov sprejema politične odločit-
ve, ki so utemeljene na skupnem dobrem vseh.
Človekove pravice so po Rawlsu »pravice ljudi oz. narodov« (angl.
law of peoples), pomemben sestavni del mednarodnega prava pa tudi
način za določanje meja upravičenega poseganja v notranjo avtono-
mijo suverenih držav. Rawls v imenu zagotavljanja človekovih pravic

41
Prvo načelo pravičnosti po Rawlsu (1971) je povezano z enakostjo temeljnih svoboščin: vsak
mora imeti enako pravico do najobsežnejših osnovnih svoboščin, ki so združljive s podobno
svobodo za druge. Drugo načelo je načelo razlike, po katerem naj bodo družbene in gospo-
darske neenakosti urejene tako, da koristijo najmanj privilegiranim članom družbe. Končno
pa uvede še načelo maksimuma, ki pravi, da bi morali posamezniki izbrati takšno družbeno
ureditev, ki maksimizira blaginjo najmanj privilegiranih članov družbe (Rawls, 1999).

84