Page 87 - Politike človekovih pravic

2 Obrazi politik(e) in človekovih

pravic 2

Zgodovinski pregled razvoja idej in vsebin, povezanih s človekovimi
pravicami, je pokazal, da so se ideje in vsebine, povezane s človekovimi
pravicami, vedno oblikovale v odnosu s tedaj aktualnimi družbenimi,
gospodarskimi, predvsem pa tudi političnimi dogodki in odzivi nanje.
Čeprav so imeli na razvoj človekovih pravic velik neposreden vpliv prav
s politiko povezani fenomeni, se je o politiki človekovih pravic kot o
posebnem izrazu, ki ima svoj specifičen pomen ter sporočilnost, začelo
govoriti dokaj pozno, praviloma po sprejemu Splošne deklaracije človeko-
vih pravic, ki so jo kot osrednji mednarodni pravni akt na polju človeko-
vih pravic kot svoj temeljni dokument pripravili v vodilni mednarodni
1
politični organizaciji Združeni narodi. Prav to dejstvo je z zornega kota
širšega političnega preučevanja človekovih pravic pomembno zato, ker
predstavlja mejnik v institucionalizaciji človekovih pravic skozi vzpo-
stavitev specializiranih procesov in struktur, ki so s svojim obstojem
in delom neposredno pristojne za vsebine človekovih pravic na ravni
posamezne države in tudi mednarodnih organizacij. Z nadaljnjim spre-
jemanjem posamičnih pravnih aktov, ki so posebej opredeljevali tudi
razumevanje in odnos do človekovih pravic v primerih izbranih ciljnih
skupin ter tematik (o tem podrobneje v prehodnem poglavju, ki opisuje
vsebino Splošne deklaracije človekovih pravic), pa so se poleg institucio-
nalizacije pravic prvič opredelili tudi možni konkretni načini oz. ukrepi
za njihovo izvajanje in zaščito, katerih sprejetje ter izvajanje so predani
v odgovornost pristojnim institucijam države.

1
Deklaracijo je na svojem 183. plenarnem zasedanju 10. decembra 1948 v Parizu sprejela Gene-
ralna skupščina Združenih narodov, podprle pa so jo naslednje države: Afganistan, Argenti-
na, Avstralija, Belgija, Burma, Bolivija, Brazilija, Čile, Kitajska, Kolumbija, Kostarika, Kuba,
Danska, Dominikanska republika, Ekvador, Egipt, El Salvador, Etiopija, Francija, Grčija,
Gvatemala, Haiti, Islandija, Indija, Irak, Iran, Kanada, Libanon, Liberija, Luksemburg, Me-
hiko, Nizozemska, Nova Zelandija, Norveška, Nikaragva, Pakistan, Panama, Paragvaj, Peru,
Filipini, Siam, Švedska, Sirija, Turčija, Velika Britanija, Združene države Amerike, Urugvaj in
Venezuela. Osem držav članic se je podpisa vzdržalo: Belorusija, Češkoslovaška, Poljska, Savd-
ska Arabija, Ukrajina, Južna Afrika, Sovjetska zveza in Jugoslavija (United Nations Human
Rights Office of the High Commissioner, b. l.b).

87