Page 93 - Politike človekovih pravic

Človekove pravice kot politike boja za oblast 2.2

Preglednica 2.1 Človekove pravice v politoloških (pod)disciplinah
Politološko Ključne vsebine Vodilna
(pod)disciplina podoba
politike
Teorija Demokracija, ideologija, država, politične a
stranke, civilna družba, moč, participacija,
državljanstvo, etika
Javne politike in procesi Javni interes in javno dobro, aktivnosti, ukrepi, C
akterji, odnosi reševanja, sprejemanja, izvajan-
ja in ocenjevanja konkretnih problemov
Politične institucije Institucije države (po sistemu vej oblasti), b
politična teritorialnost
Politično vedenje Volitve, volilni procesi in sistemi, politična a
kampanja, politične stranke, volivci
Metodologija Raziskovalne metode, modeli, primerjalne abC
raziskave, evalvacija
Mednarodni odnosi Države in njihovi medsebojni odnosi ter raz- b
merja, mednarodni režimi
Globalizacija Države in mednarodna skupnost v svetovnem abC
sistemu političnega
VIR Povzeto in prirejeno po McNabb (2010, str. 5).

vprašanji: kdo ima vpliv, kdo sprejema odločitve in kdo znotraj neke-
ga političnega sistema ima koristi ali trpi zaradi političnih dejanj. Če
želimo to razumeti, se je najprej treba vrniti na temeljno vprašanje
klasičnih tipologizacij političnih sistemov in virov moči, ki izhajajo iz
njih, nadalje pa še na strukture oz. režime, ki izhajajo iz njih. V tem
kontekstu je vse do današnjih dni vplivno in prepoznano klasifikacijo
političnih sistemov v četrtem stoletju pred našim štetjem pripravil že
Aristotel (2010). Na osnovi preučevanja političnega delovanja 158 gr-
ških mestnih držav je prepoznal šest oblik vladanja, kot izhajajo glede
na to, (a) kdo vlada in (b) kdo ima koristi od tega vladanja. Z vidika
največje moči oz. koristi vseh, ki jim je vladano, je Aristotel kot najbolj-
šo obliko vladavine prepoznal politejo (polity) – vladavino, v osrednjem
3
slovenskem prevodu poimenovano kot »ustavno ureditev«, mnogih
4
vladajočih, ki vladajo v korist vseh.
3
Kot v slovenskem prevodu prevaja dr. Matej Hriberšek z Oddelka za klasično filologijo Filo-
zofske fakultete Univerze v Ljubljani, so po Aristotelu ustavne ureditve lahko prave in dobre
ali pa odstopanja ter odmiki od pravičnih ureditev. Prave so kraljevina, aristokracija in politeja
(gr. πολιτεία), odstopanja pa tiranija, oligarhija in demokracija. Vsaka ustavna ureditev ima
svojo ustavo, ki se lahko med seboj sicer povezujejo, a je to težko dosegljivo (Aristotel, 2010).
4
V nasprotju s sodobnim časom Aristotel čisto idejo demokracije skupaj s tiranijo in z oligar-
hijo umešča med nezaželene oblike vladanja, saj naj bi bila v rokah čeprav veliko, a še vedno

93