Page 94 - Politike človekovih pravic

2 Obrazi politik(e) in človekovih pravic

Preglednica 2.2 Klasične oblike vladanja oz. ustavnih ureditev po Aristotelu
Kdo ima koristi od vladanja Kdo vlada
Ena oseba Nekaj ljudi Večina
Vladar Tiranija Oligarhija Demokracija
Vsi Kraljevina Aristokracija Politeja
VIR Prirejeno po Aristotel (2010).
Danes je po svetu možno prepoznati v grobem šest različnih sku-
pin oz. vrst režimov oblasti, ki jih avtorji klasificirajo glede na vire in
ključne lastnosti moči ter njihove prevladujoče vrednote oz. vodilne
vsebine tega, kar smo v prvem delu knjige opredelili kot vsebine člove-
kovih pravic (Held, 2006; Fukuyama, 2003). Kot osrednji vir politične
moči se tako pojavlja vidik politične participacije oz. vprašanje, »kdo«
in »kako« vlada v imenu države. Z vidika vsebin človekovih pravic so že
prvi misleci skoraj tisoč let nazaj opozarjali, da oblast, tudi če je (bila
takrat; op. avt.) dana po načelu »naravne danosti«, ne more in ne sme
biti absolutna, ampak nadzorovana in vedno v službi suverena, ki ga od
renesančne misli dalje začenjajo predstavljati prebivalci države. Po re-
volucionarnih gibanjih in s sprejemanjem prvih ustav ena od vodilnih
pravic v tem pogledu postane tudi volilna pravica kot temeljna ter prva
oblika aktivne politične participacije ljudi pri izbiranju vsakokratne ob-
lasti. Opisani sistem ureditve države opisuje idejo demokratične veči-
ne, kot velja v zahodnem svetu, kjer so se vzpostavljale ter uveljavljale
ideje človekovih pravic in se jih je posledično zaradi njihovih lastnosti
ter vloge v sistemu začelo pojmovati kot sestavni del demokracije same
(o tem več tudi v posebnem podpoglavju v nadaljevanju). Ni pa nujno,
da je vir politične moči oblasti po celem svetu (navkljub zavezanosti
k sprejemanju univerzalnih človekovih pravic) soroden opisanemu. V
ureditvah oligarhije npr. moč vladanja ostaja v rokah izbrane manjšine,
v avtokracijah enega posameznika, v anarhičnih ureditvah pa naj nihče
ne bi razpolagal ne z močjo vladanja pa tudi ne z močjo kakršne koli
oblike legitimiranja oblasti, saj za slednjo ni potrebe. V tem smislu tudi

izbranih vladajočih, ki skrbijo za svoje in ne za koristi vladanih ter to predvidoma usmerjali
z demagogijo, ki se odraža kot »histerično navdušenje«. Kot najoptimalnejšo ureditev Aristo-
tel kot zagovornik sredine kot najboljšega možnega v politiki vidi kombinacijo demokracije
in aristokracije, v kateri je vlada v rokah »srednjega razreda« oz. tistih, ki niso ne revni in
ne bogati (v Heywood, 2007, str. 29). Za Aristotela je velika napaka neke ustave, če ljudstvo
izključi iz politike. V peti knjigi obravnava najrazličnejše vzroke trajnosti in stabilnosti raz-
ličnih ustav. Presenečenja ob hitrih spremembah ustav so posledica dejstva, da se politične
spremembe pogosto dogajajo neopazno (Kalan, 2011).

94