Page 14 - Pedagoška vizija / A Pedagogical Vision
P. 14

Romina Plešec Gasparič


                  dividualna in skupinska učna oblika ter delo v dvojicah v sistem posrednega
                  poučevanja.
                    Današnji koncept učnih oblik je dobro definiran pa tudi terminologija je
                  poenotena do te mere, da je iz sopomenk, ki jih različni avtorji uporabljajo,
                  mogoče razbrati,zakateroučnooblikogre, vendar v preteklosti ni bilo vedno
                  tako, saj so učne oblike v nenehnem dialogu z ostali didaktičnimi sestavinami
                  – cilji, etapami, načeli, metodami –, zato je med temi koncepti prihajalo do
                  prekrivanjain prepletanja.Terminološkeinkonceptualnezagatenapodročju
                  didaktike se pojavljajo, ker »definicijo učnih metod pogosto identificiramo
                  z mnogimi drugimi vprašanji pouka, npr. z viri znanja, spoznavnimi funkci-
                  jami, sociološkimi oblikami dela, krajem izvajanja pouka, logičnimi postopki,
                  organizacijskimi sistemi pouka, raznovrstnimi metodičnimi koncepti pouka
                  posameznega predmeta itd.« (Poljak 1974, 87).
                    Skozi zgodovinski prerez didaktik avtorjev v slovenskem prostoru bomo
                  prikazali, kako sta se razvijali terminološka in konceptualna podoba učnih
                  oblik, natančneje, kako je prišlo do sodobnega poimenovanja učnih oblik in
                  kdaj je prišlo do ločnice med didaktičnimi koncepti učnih oblik, učnih metod
                  ter didaktičnih sistemov.


                  Analiza zgodovinskih virov
                  V nadaljevanju bomo predstavili pregled del s področja didaktike in pedago-
                  gike od začetka 20. pa vse do začetka 21. stoletja.¹ V pregled bodo vključeni
                  viri slovenskih avtorjev oz. avtorjev, živečih na področju nekdanje skupne
                  države Jugoslavije.² V zgodovinskem pregledu se bomo osredotočili na za-
                  stopanost učnih oblik kot didaktičnih prvin, na posamezne učne oblike, nji-
                  hovo poimenovanje in razvoj sistema štirih učnih oblik (frontalne, individu-
                  alne, dela v paru in skupinske učne oblike), kot jih poznamo danes. Izposta-
                  vili bomo nekonsistentnosti v ločevanju posameznih didaktičnih prvin (npr.
                  prepletanje učnih oblik in učnih metod) in pojasnili, kako različni avtorji skozi

                 ¹ Omembo učnih oblik je sicer mogoče zaznati že v prvem znanem prevodu strokovne pedago-
                  ške literature v slovenski jezik, leta 1777 izdani knjigi Jedro metodne knjige (Felbiger 1777 v Okoliš
                  2008), ki je vsebovala priporočila učiteljem, kako naj izvajajo kolektivni pouk, torej frontalno
                  poučujejo večje število učencev hkrati in ne vsakega posebej, kot je bilo v navadi do tedaj.
                 ² V izbor so vključena dela s področja splošne didaktike (del s področja specialnih oz. predme-
                  tnih didaktik nismo vključili), večina pa jih obravnava več učnih oblik, ne le ene. Dela smo iskali s
                  pomočjo knjižničnega kataloga Cobiss, in sicer po ključnih besedah »didaktika«, »učne oblike«,
                  »frontalna učna oblika«, »individualna učna oblika« itd., pri čemer smo upoštevali tudi sopo-
                  menke oz. smiselno izraze, ki so jih uporabili avtorji. Iz širšega nabora smo izbrali vire avtorjev,
                  ki so se neposredno ukvarjali z vprašanji terminologije in/ali konceptualizacije posamezne, več
                  ali vseh učnih oblik.


                  14
   9   10   11   12   13   14   15   16   17   18   19