Page 455 - Pedagoška vizija / A Pedagogical Vision

Folklorno udejstvovanje kot dejavnik oblikovanja narodne zavesti v osnovni šoli

– družbena zapuščina posameznika, ki izhaja iz skupine, ki ji pripada;
– antropološki vidiki obnašanja ljudi;
– zakladnica znanja in naučenega vedenja;
– nabor standardiziranih ravnanj ob težavah;
– mehanizem za normativno regulacijo vedenja;
– nabor tehnik za prilagajanje zunanjemu okolju in drugim.

Bahovec (2009, 324) izpostavlja, da je kultura »temeljna in neločljiva člove-
ška značilnost, je nekaj, kar v bistvu določa identiteto posameznih oseb in
skupin«. Citat nakazuje povezanost kulture z narodno zavestjo. Slednje pod-
krepijo tudi besede Ministrstva za kulturo (b.l.), ki govori o kulturni dediščini
kot o viru informacij o načinu življenja prednikov, ki predstavlja zgodovino
posameznega naroda. K temu lahko dodajmo še navedbo Zakona o varstvu
kulturne dediščine (ZVKD-1) (2016): »Dediščina so dobrine, podedovane iz
preteklosti, ki jih Slovenke in Slovenci, pripadnice in pripadniki italijanske in
madžarske narodne skupnosti in romske skupnosti ter drugi državljanke in
državljani RepublikeSlovenijeopredeljujejo kot odsevin izraz svojih vrednot,
identitet, etnične pripadnosti, verskih in drugih prepričanj, znanj in tradicij«.
Folklorna dejavnost spada med t.i. nesnovno kulturno dediščino (Ministr-
stvo za kulturo b.l.). Nesnovno kulturno dediščino razumemo kot znanje, iz-
razoslovje, veščine, dejavnost posamezne družbe ali zaključene skupine. Po-
sredno pa iz nje izvirajo tudi vsa orodja, izdelki in drugi predmeti, ki se upo-
rabljajo pri teh dejavnostih. Tudi končni produkt oz. okolje, ki se ustvari kot
posledica navedenih dejavnosti, obravnavamo kot kulturno dediščino – kul-
turno okolje. S kulturnim okoljem in z njegovimi deli se skupnost, skupina ali
posameznik poistoveti ali identificira (Bogataj idr. 2005, 5). Občutek za iden-
tifikacijo omogoča živost nesnovne kulturne dediščine. Ta se razvija in živi iz
roda v rod, na njen razvoj pa vplivajo zgodovina, narava in okolje, v katerem
nastaja (Ministrstvo za kulturo b.l.). Med nesnovno kulturno dediščino pri-
števamo ob jeziku, veri in religiji (npr. običaji, obredi, vrednote), tradicional-
nih obrteh in veščinah, znanjih, povezanih z naravo (npr. kmetijstvo, zdravil-
stvo, astronomija, prerokovanja), in oblikah ustnega izročila (npr. pesništvo,
zgodovina, bajke, legende) tudi odrske/scenske umetnosti, družbene prakse
ter šege ob različnih obredih in prazničnih dogodkih, med katere sodi tudi
folklorno udejstvovanje (Bogataj idr. 2005, 10–11; Južnič 1993; Počkar, Tavčar
Kranjc in Birsa 2011).
Osnova pojma folklora izvira iz ljudskega izročila, ki ga razumemo kot ne-
kaj, »kar se je v preteklosti ohranilo, predvsem na področju duhovne kulture«
(Baš 2004, 130). Beseda je prevzeta iz angleščine in sestavljena iz dveh besed.

455