Page 456 - Pedagoška vizija / A Pedagogical Vision

Jakob Slavič in Joca Zurc

Folk pomeni narod oz. ljudstvo, lore pa poznavanje, nauk oz. znanost. Govo-
rimo torej o »vedi o ljudstvu«. Zato je laično razmišljanje, da folklora pred-
stavlja zgolj poustvarjanje starih plesov in pesmi, napačno. Ker se je znanje
prenašalo po sistemu iz roda v rod oz. po ustnem izročilu, pojma folklora in
ljudsko izročilo večkrat enačimo. Prepletenost sestavin naroda, kulture in fol-
klore izpostavlja Ramovš (1991, 3), ki folkloro opredeli kot »ljudsko pesništvo
in pripovedništvo, petje, instrumentalno glasbo, ples, šege in verovanja«. Do-
daja, da je ljudsko izročilo vrednota in osnova naroda, hkrati pa sestavina
današnjega kulturnega izročila. Zato je treba dejavnosti folklore spoštovati
in jo primerno varovati. Podobnega mnenja je tudi Trampuš (1979), ki pou-
darja, da folklora ni samo skupinsko udejstvovanje starih ljudskih pesmi in
plesov, vendar je njen pomen globlji. Folklora z glasbo, s pesmijo in kulturo
uči ljubiti domovino ter utrjuje narodno zavest. To ji uspeva tako na domačih
tleh kot tudi pri izseljencih, zdomcih in manjšinah. Saša Meglič (2010) pritr-
juje, da skozi folklorno dejavnostjo na mlajše rodove prenašamo nacionalno
spoznanje in dediščino ter razumemo vlogo posameznika in njegov obstoj.
»Folklorna dejavnost je področje ljubiteljskega udejstvovanja, ki je povezano
z ohranjanjem ali poustvarjanjem našega plesnega, glasbenega in drugega
izročila« (Meglič 2010, 77).

Folklorno udejstvovanje v šolah
Folklorne skupine so del folklornih ali kulturnih društev. Znotraj le-teh delu-
jejo tudi druge skupine ljudskega izročila, ki se ukvarjajo z raziskovanjem, s
poustvarjanjem in predstavo šeg, navad, iger itd. Tak primer so npr. orači, ko-
ranti, prekmurski pozvačini (Lubej 2012). Folklorne skupine največkrat razu-
memo kot plesne skupine, ki se primarno ukvarjajo predvsem s plesom, pe-
tjem in z igranjem inštrumentov, ni pa izvzeto niti igranje, poustvarjanje šeg
ter navad skozi odrsko predstavitev. Folklorno izročilo se na otroke in mlade
prenaša v vrtcih, šolah ter društvih po vsej Sloveniji. Na stopnji osnovnošol-
skega izobraževanja se ljudsko izročilo vključuje tako v okviru rednega pouka
kot tudi v interesne krožke in druge projekte aktivnosti. Znanja, ki jih učenci
pridobijo s spoznavanjem slovenske ljudske plesne dediščine, jim omogo-
čajo kritično razsojanje in lažje razumevanje podobnih kulturnih pojavov ter
spoznavanje kulture bivanja njihovih prednikov (Knific 2015).
Mentorji šolskih folklornih skupin v program vključujejo igre, izštevanke,
plese in pesmi območja, na katerem se dejavnost izvaja, ali širšega sloven-
skega območja (Štrukelj 2007). Knific (2005, 42) navaja, »da je naloga vodij
otroških folklornih skupin poleg razvijanja plesnih sposobnosti predvsem
poustvarjanje otroškega izročila in vzgajanje ustreznega odnosa do naše du-

456