Page 70 - Z vseživljenjskim učenjemdo družbe prihodnosti

Sodelovalno učenje

• ne glede na sposobnosti učencev bodo na koncu vsi nekaj pridobili,
• spodbujanje aktivnosti, utemeljevanja misli, navajanja razlogov za pra-
vilno rešitev, podkrepitev rešitev s primeri,
• spoznavanje novih misli in novih pojmov,
• spodbujanje ustvarjalnosti,
• razvijanje spretnosti, ki zahtevajo višje taksonomske oblike mišljenja
(npr. analiziranje, presojanje),
• počasnejši člani pridobijo na kognitivnem področju, saj jim ostali po-
magajo,
• vsak učenec je individualno odgovoren in
• učitelj opusti tradicionalno vlogo posrednika znanja.

Slabosti sodelovalnega učenja (Skale, 2011):

• težja organizacija v preštevilnih razredih,
• ena šolska ura ni dovolj časa za poglobljeno sodelovalno učenje,
• ni primerno v uvodnih urah, saj ne more nadomestiti učiteljeve razlage,
• učitelj porabi veliko več časa za pripravo na učno uro, ki bo potekala po
metodah sodelovalnega učenja,
• neenako porazdeljeno delo med učenci,
• nezainteresiranost nekaterih učencev,
• lahko je več nereda in manj discipline v razredu,
• preglasno delo v skupinah je lahko za nekatere učence zelo moteče.

Primer
Učencem najprej razdelimo lističe, na katerih so zapisane značilnosti in ča-
sovno obdobje vseh štirih letnih časov (vsak listič opisuje en letni čas). Učenci
individualno preberejo snov na lističu ter odgovorijo na zastavljena vprašanja.
Nato se vsi, ki so obravnavali isti letni čas, združijo v skupino. Tako dobimo štiri
skupine, saj imamo štiri različne letne čase. Učenci v skupini pregledajo odgo-
vore ter podrobneje odgovorijo nanje. Proti koncu ure vsaka skupina predstavi
svoj letni čas ter tako znanje o njem poda še ostalim učencem v razredu.
Tak potek učne ure bi lahko izvedli tudi s študenti, vendar tako, da bi obravna-
vali drugo tematiko. Študenti bi lahko npr. pri specialni pedagogiki skupaj pre-
delali prilagoditve, ki jih potrebuje otrok z motnjo avtističnega spektra. Vsak
posameznikbinajprejdobillistič,nakaterembibileprilagoditvegledenaotro-
kovo senzorno preobčutljivost. Študenti bi tako najprej individualno predelali
prilagoditve v prostoru, ki jih potrebuje otrok glede na vidno občutljivost, ob-
čutljivost na vonj, dotik ter glede na težave z gibanjem.
Ko bi odgovorili na zastavljena vprašanja, bi se združili v skupine, in sicer bi bili
tisti, ki so obravnavali iste prilagoditve, člani ene skupine. Na koncu učne ure

70