Page 210 - Kralj-Fišer, Simona, 2024. Od genov do vedenja in naprej. Koper: Založba Univerze na Primorskem.

Slika 13.2: Nevrobiologija anksiozne motnje
Vir: po Roy-Byrne idr. (2006) priredila Chiara Piraino.
Pri anksioznosti ima ključno vlogo amigdala, ki predstavlja vmesno postajo. Amigdala posreduje vhodne
dražljaje iz okolja (talamus in senzorična skorja) in shranjene izkušnje (frontalna skorja in hipokampus –
temne puščice). Amigdala s stimulacijo različnih možganskih področij, odgovornih za ključne simptome
panike (rdeče puščice), vpliva na anksioznost in panični odziv. Periakeduktalna sivina je lahko še posebej
pomembna za posredovanje panične anksioznosti. Zdravljenje z zdravili lahko cilja na vse dele tega siste-
ma, pri čemer vpliva na amigdalo in interpretacijo dražljajev v frontalnem režnju ali na izhodne učinke. Ko-
gnitivno-vedenjsko zdravljenje vpliva na območja čelnega režnja, zlasti v medialni prefrontalni skorji, ki in-
hibira amigdalo.

ki vplivajo na nevrotransmiterske sisteme v možganih, vključno z GABA in sero-
toninom. Okoljski dejavniki, ki lahko skupaj z nekaterimi genskimi različicami po-
večajo tveganje za pojav napadov panike ali panične motnje, so stres, izguba ali
grozeča izguba bližnje osebe, velike spremembe v življenju, zgodovina telesne ali
spolne zlorabe, travmatičen dogodek (nesreča, posilstvo ...) ipd.

13.2 Posttravmatska stresna motnja

Posttravmatska stresna motnja (PTSM) je intenzivna anksiozna reakcija, ki je pos-
ledica preživetja izjemno hudega dogodka oziroma travme. Pri tem je bila oseba
močno prestrašena, doživela je občutke nemoči ali je bila v šoku. Spomin na travmo
ostane zelo močan in se sproži v situacijah/ob dražljajih, ki spominjajo na travmo.

210