Page 16 - Izštevanke, izštevalnice in preštevanke v pedagoškem procesu

Razvoj glasbenih sposobnosti

tonov in ritmu (Moog, 1976b). Moog (1976a) piše, da se devetmesečni dojenč-
ki različno odzivajo na glasbo, bodisi prijetno bodisi neprijetno, in v tem ob-
dobju začnejo tudi vokalizirati in čebljati, kar je znak njihovega zadovoljstva.
Čebljanje je sestavljeno iz tonov različnih višin, izvedenih na enem vokalu ali
na manjšem številu zlogov. Moog razlikuje med neglasbenim čebljanjem,
ki je predhodnik govora, in glasbenim čebljanjem, ki se pojavi kot odziv na
glasbo, vendar ni ritmično organizirano in vključuje zvoke različnih višin na
enem samem samoglasniku ali zlogu. Nadalje piše, da melodije glasbenega
čebljanja ne kažejo podobnosti s poslušano glasbo in imajo še nejasne me-
lodične ter ritmične organizacije, pavze so npr. tam, kjer se pojavi potreba
po vdihu. V prvem letu starosti se zgodi velik napredek v glasbenem razvoju,
poleg gibnega še zvočno odzivanje na glasbene dražljaje. Okoli drugega leta
starosti otroci začnejo posnemati pesmi, najprej se osredotočijo na besedilo
in ne toliko na ritem ali melodijo. Sčasoma začnejo posnemati tudi melodijo,
vendar so peti intervali manj natančni kot v dejanski melodiji. V drugem letu
se začnejo pojavljati tudi »spontane pesmi« (Slosar, 1995a, str. 33), njihova po-
gostost pa se povečuje okoli tretjega leta starosti.
Proces razvoja »spontane pesmi« lahko razložimo s Piagetovo teorijo vklju-
čevanja (asimilacije) in prilagoditve (akomodacije). Otrok vključuje glasbene
elemente iz okolja v svojo shemo »spontane pesmi«. Če otrok teh glasbenih
vzorcev ne more vključiti v svoje že obstoječe sheme, ustvari nove – proces
prilagoditve. Na ta način se obris njegove »spontane pesmi« vedno bolj prib-
ližuje oblikam naučenih pesmi (Slosar, 1995a). Tako ustvarja nove pesmi, ki
jih Moog (1976b, str. 44) imenuje »potpourri« pesmi. Te imajo izposojeno ri-
tem, melodijo ali pa tudi dele besedila. Gre za nekakšna zlitja ter kombinacije
spontanih in naučenih pesmi. Vendar spontanega ustvarjanja pesmi otroci
ne opustijo, kljub temu da znajo zapeti že nekaj naučenih otroških pesmi.
Dominantno vlogo ima besedilo, ritem in melodija sta še vedno nekaj ab-
straktnega. Med tretjim in četrtim letom prevladujočo vlogo nasproti gibu
prevzame petje, čeprav je gibanje še vedno pomembna oblika odzivanja na
glasbo. Petje v tem obdobju postane namreč del domišljijskih iger (Piaget,
1952). Čeprav se količina gibanja, povezanega z glasbo, s starostjo zmanjšuje,
se njegova pestrost povečuje. Melodija in ritem pri posnemanju pesmi pos-
tajata vse podobnejša pravim pesmim. Kmalu za tem se otrok začne ukvarjati
tudi z domišljijskim petjem, pri čemer iz več znanih pesmi sestavlja novo.
Ksenija Mirković Radoš (1983) piše, da se razvoj melodičnega posluha od-
vija v dveh fazah. Na začetku otrok zazna le splošno obliko in smer melodi-
je, medtem ko v drugi fazi prepozna in reproducira intervale ter odnose, ki
tvorijo melodijo. Otroci imajo več težav pri drugi fazi, saj še nimajo razvite

16