Page 13 - Izštevanke, izštevalnice in preštevanke v pedagoškem procesu

Razvoj ritmičnega posluha

2.1 Razvoj ritmičnega posluha
Ritem po Platonovem pojmovanju predstavlja urejenost v gibanju skozi na-
tančno sekvenco tonov in zvokov. V vsakdanjem življenju ta ritmična struktu-
ra deluje kot temeljno načelo gibanja, ki oblikuje osnovo za raznoliko gibanje
v hoji, dihanju, utripu srca, govoru, izmenjavi dneva in noči, premiku ure ter
drugih kontekstih (Tomašić, 2003, str. 17). Pojem ritem Dalcroz (v Pesek, 1997,
str. 126) uporablja kot sinonim za vzpostavljanje ravnotežja in razmerja valo-
vanja med telesom, umom ter občutki, hkrati pa ureja odnos med zavednim
in nezavednim gibanjem. Po njegovem mnenju ritem obstaja v kontekstu
časa, prostora in gibanja, deluje pa med številnimi elementi gibanja. Različni
avtorji (Denac, 2002; Mirković Radoš, 1983; Oblak, 2007; Tomašić, 2003; Voglar,
1987) so mnenja, da ritem odpira vpogled v naravo pesmi in njen utrip, igra pa
pomembno vlogo pri dojemanju glasbe otrok. Otroci pogosto izražajo svoj
odziv na ritem preko plesa, saj jih ritmična struktura lahko pomirja, razvese-
ljuje ali v njih spodbudi radoživost, brezskrbnost, energičnost, veselje … Ra-
znovrstne ritmične značilnosti, od enakomernega in ponavljajočega se ritma
do kompleksnih ritmičnih variacij, imajo moč privabiti otroke k poslušanju in
uživanju v glasbi.
Razvoj ritmičnega posluha predstavlja kompleksen in dinamičen proces, ki
se odvija v različnih fazah človekovega spoznavno-čutnega razvoja. Ključna
vloga ritmičnega posluha se nahaja v sposobnosti zaznavanja, razumevanja
ter usklajevanja ritmičnih vzorcev znotraj zvočnega okolja. Številne nevropsi-
hološke raziskave (Mirković Radoš, 1983; Motte-Haber, 1990; Shuter-Dyson in
Gabriel, 1981) so razkrile, da se osnovne sposobnosti ritmičnega posluha zače-
njajo razvijati že v zgodnjem otroštvu, s poudarkom na povezavi med slušnim
zaznavanjem in gibalnimi spretnostmi. Med ključnimi dejavniki, ki vplivajo
na razvoj ritmičnega posluha, je interakcija med genetskimi predispozicijami
in spodbudami okolja, v katerem otrok odrašča. Poleg tega pa mnogi otroci
svoj glasbeni potencial razvijejo šele v procesu sistematičnega in kontinui-
ranega glasbenega pouka. Raziskovalci na področju psihologije glasbenega
razvoja, kot sta Helmuit Moog (1976a) in Helga de la Motte-Haber (1990), so
soglasni v tem, da se glasbene sposobnosti pri otrocih pojavijo pred drugimi
sposobnostmi. Nekateri otroci sprva ne kažejo glasbenih sposobnosti, kar ne
pomeni, da jih otrok, pri katerem jih nismo opazili, nujno nima. Razumeva-
nje nevrobioloških mehanizmov, ki stojijo za obdelavo ritmičnih informacij
v možganih, omogoča boljši vpogled v procese, ki so ključni za oblikovanje
ritmičnega posluha (Motte-Haber, 1990). Ritem nedvomno spada med ključ-
ne glasbene sposobnosti, saj je njegovo delovanje bistveno pri skoraj vsaki
glasbeni dejavnosti (Voglar, 1987).

13