Page 14 - Izštevanke, izštevalnice in preštevanke v pedagoškem procesu

Razvoj glasbenih sposobnosti

Barbara Kopačin (2014, 2016) je ugotavljala, da izpostavljenost glasbi in ritmu v
zgodnjem otroštvu lahko pozitivno vpliva tudi na razvoj spoznavnih sposob-
nosti. Takrat se večini otrok naravno razvije občutek za ritem, vendar obstaja
tudi skupina takih, kot smo omenili predhodno (Moog, 1976b; Motte-Haber,
1990), ki te sposobnosti ne kažejo. Otroci se običajno spontano prilagajajo
ritmu, vendar nekateri težje zaznavajo ritmične elemente, kar se odraža v nji-
hovem drugačnem gibanju (Zagorc idr., 2013, str. 31). Otroci izražajo glasbeno
čebljanje kmalu po rojstvu, pri čemer ločimo ritmično in melodično čeblja-
nje. Razvoj ritmičnega čebljanja vključuje gibanje delov telesa in ponavljanje
ritmičnih vzorcev. Postopoma pridobivajo občutek za metrum in tempo ter
razvijajo ritmične sposobnosti (Moog, 1976b; Pesek, 1997). Po začetnem spon-
tanem gibnem odzivanju na zvok ali glasbo, ki je s slednjo nekoordinirano,
postajajo reakcije dojenčkov vedno bolj koordinirane z značajem zvokov in
glasbe. V petem in šestem mesecu se pojavi pomemben napredek v razvo-
ju slušno zaznavnih procesov, ki se kaže v večji diferenciaciji zvokov (Moog,
1976b). Po šestem mesecu se začnejo pojavljati poskusi reprodukcije zunanjih
zvočnih vtisov: najprej z grobo imitacijo posameznih zlogov, ki ji sledita nji-
hovo podvajanje in ponavljanje, v katerem opazimo tudi spremembe v ritmu.
Otroci se ob glasbi pričnejo gibati in zibati, kar spodbudi vsaka glasba, ne gle-
de na svoj značaj. V prvem letu starosti otroci nadaljujejo s čebljanjem, ki je
sestavljeno iz različnih nejasnih ritmičnih vzorcev, pavze pa so tam, kjer se po-
javi potreba po vdihu. Ritmično delovanje se pri otrocih praviloma začne po-
javljati po prvem letu starosti. Pomembna ritmična delovanja vključujejo po-
delitev dobe, izpustitev dobe, imitacijo ritmičnih vzorcev ter ritmično gibanje
ali udarjanje ob glasbi. Razvoj ritmičnih sposobnosti se poveča v drugem letu
otrokove starosti (Denac, 2002). Moog (1976a) ugotavlja, da se desetina otrok,
starih med 18 in 24 meseci, lahko krajši čas giblje ob ritmu glasbe. Otroci se še
učijo obnoviti ritem, vendar imajo težave s trajanjem mere in prilagajanjem
gibanja spremembam v ritmu (Denac, 2002, str. 25). V drugem letu starosti
se močno poveča količina in raznovrstnost gibnega reagiranja na glasbo (ni-
hanje stopala, dviganje in spuščanje pet, premikanje kolen …). Otroci že pri
sedenju brez težav izražajo glasbene občutke s poskakovanjem, z mahanjem
z rokami in ritmičnim gibanjem zgornjega dela trupa. Kljub temu pa do tret-
jega leta starosti še ne izvajajo ritmičnih gibov v skladu z glasbo (Campbell,
2004, str. 100). Med tretjim in četrtim letom prevzame prevlado nad gibom
petje, čeprav je gibanje še vedno pomembna oblika odzivanja na glasbo. Ot-
roci, stari med štiri in pet let, naj bi že imeli sposobnost ponavljati preproste
ritmične vzorce s ploskanjem (Moog, 1976b). Sposobnost sinhroniziranega
gibanja z glasbo je za otroke, mlajše od petih let, težka. Otroci v tem obdobju

14