Page 82 - Samomorilno vedenje mladostnikov

o stiski dobro načrtujemo, spet drugič pa se zgodi spontano. Pogovor o samomoru, hujših
duševnih stiskah ne sodi v kratek šolski odmor, pogosto pa se mladostniki raje odprejo v
manj formalnih situacijah (npr. na izletu, od izvajanju skupnih aktivnosti). Če je možno, se
na pogovor pripravimo tako, da si vzamemo čas, poskrbimo za bolj zaseben prostor in da
nas drugi ne bodo motili.

Vnaprej premislimo katere besede bi izbrali za pogovor in katera čustva bi občutil, če bi
nam mladostnik povedal, da se npr. samopoškoduje ali da razmišlja o samomoru. Naš odziv
namreč lahko vpliva na pripravljenost mladostnika za nadaljevanje pogovora. Prav tako si
lahko pripravimo nekaj idej, kako bi pomagali osebi v taki situaciji in kakšna je vloga drugih
šolskih delavcev, staršev in drugih v sistemih pomoči (Poštuvan, 2020; Poštuvan, 2024).

2. korak ukrepanja: Vprašati

Vprašati po samomorilnih mislih je težko. Takšno vprašanje lahko sledi daljšemu pogo-
voru, ko se morda za hip zazdi, da se z mladostnikom dogaja nekaj več kot le soočanje z
običajnimi življenjskimi težavami. Vprašanje lahko postavimo tudi brez daljšega uvoda v
pogovor. Praviloma je to takrat, ko okoliščine že poznamo ali pa so znaki bolj očitni. Na ta
način lahko ključna vprašanja naslovimo bolj neposredno. Če imamo pri pogovoru težave
z direktnim pristopom, lahko prehajate od manj direktnih (npr. »Ko so ljudje v taki stiski,
kot si zdaj ti, si velikokrat želijo, da bi bili mrtvi. Se tudi ti tako počutiš?«) k bolj direktnim
vprašanjem (npr. »Zdiš se mi zelo nesrečen. Ali razmišljaš o samomoru?«). Misli, namen in
načrtovanje samomora težko opazimo iz vedenjskih znakov, zato moramo o tem povprašati
(Poštuvan, 2020; Poštuvan, 2024).

Ob znakih samopoškodovalnega vedenja, če te mladostnik skriva in smo jih odkrili po na-
ključju, lahko mladostnika najprej povprašamo po počutju v trenutni situaciji, kot na pri-
mer: »Kako se počutiš v zadnjem času? Bi se želel o čem pogovoriti?« ipd. Ob tem navedemo
tudi vedenja, stanja, ki smo jih prepoznali npr.: »Vidim, da si veliko poškodovan./Opazil
sem tvojo rano. Kaj se je zgodilo?« ali »Pri teh poškodbah me skrbi, da si si jih zadal sam.
Prosim, povej mi kaj več o tem. Kaj se ti dogaja?« (Poštuvan idr., 2024).

3. korak ukrepanja: Pogovarjati se

Če mladostnik pove, da si želi umreti, naj poskušajmo razumeti, zakaj je tako in kakšna je
njegova situacija. Povprašamo lahko o razlogih za smrt, pri čemer ni namen mladostnika
tolažiti, mu dajati nasvetov ali takoj reševati njegove situacije. To lahko deluje pokrovitelj-
sko, mladostnik pa dobi občutek, da ga nihče ne razume, nikogar ne zanima ali da nam tak
pogovor celo v breme. Namen je najprej, da se mladostnik odpre in zaupa svoje težave. Ko
pove, zakaj razmišlja o samomoru, lahko vprašamo še o razlogih za življenje in s tem spod-
budimo razmislek, zakaj je vendarle vredno živeti, kdo ali kaj mu daje motivacijo ali kaj so
njegove dobre kvalitete. Ko smo pridobili zaupanje mladostnika, se lahko pogovor usmeri

80