Page 83 - Samomorilno vedenje mladostnikov

tudi reševanje težav. Pomembno je, da mladostnik uvidi, da je vedno na voljo več možnosti
iz stiske. Med pogovorom poskušamo ugotoviti, kako pogoste so misli na smrt, kako resen
samomorilni namen ima mladostnik in ali že ima izdelan načrt za samomor. To pomaga pri
ocenjevanju samomorilne ogroženosti (Poštuvan, 2020; Poštuvan, 2024).

V primeru samopoškodovanja lahko v nadaljevanju pogovora zastavljamo vprašanja, s ka-
terimi dobimo odgovore o trajanju in razlogih samopoškodovanja npr. »Kako dolgo že to
počneš?« »Kako pogosto se samopoškoduješ?« »Kako in kje se samopoškoduješ?« »Ali za
to ve še kdo?« (Cerar idr., 2011).

Če se učenec odpre in začne pripovedovati o svojem vedenju, bo v pomoč, če boste skupaj z
njim raziskovali situacijo preden se samopoškoduje (npr. kaj so razlogi, kaj se zgodi preden
se samopoškoduje, o čem razmišlja), po samopoškodovanju (npr. kako se počuti po tem)
in kakšne možnosti/strategije ima, da reagira drugače (npr. kaj mu je še lahko v pomoč,
kaj še lahko naredi, da se ne samopoškoduje, kaj bi svetoval prijatelju). Poleg običajnih
strategij (npr. pogovor o stiski z bližnjimi, preko športne ali telesne dejavnosti, glasbe, pi-
sanja ipd.) lahko predlagate tudi druge, ki so specifične za primere samopoškodovanja. To
so npr. umivanje obraza ali rok s hladno vodo, risanje rdečih črt, da si samopoškodovanje
samo predstavlja, udarjanje v vzglavnik, igranje z elastiko na zapestju, trganje papirja, da
počaka 15 min, ko opazi, da v njem narašča napetost (v tem času ima pripravljeno kakšno
aktivnost, na primer branje česa zabavnega) in za tem oceni, ali so čustva še enako inten-
zivna in ali je potreba po samopoškodovanju manjša ipd. (Poštuvan idr., 2024). Kadar po-
magamo mladostniku, ki se samopoškoduje, je ključno to, da ga podpiramo pri njegovem
učenju ustreznejšega soočanja s težavami in neprijetnimi situacijami. Pomagamo mu tudi
tako, da smo v odnosu z njim usmerjeni v njegove vire moči (dobre izkušnje iz preteklosti,
znanja, sposobnosti, vire opore) (Cerar idr., 2011).

4. korak ukrepanja: Odnos zaupanja

Odnos zaupanja ni korak sam po sebi, temveč se gradi tekom celotnega pogovora. Zgradi
se, ko razumemo ozadje, ugotovimo resnost samomorilne stiske, ter vzpostavimo pristen
odnos in dober stik z mladostnikom. To je ključno za vztrajanje v reševanju stiske in rešuje
življenja. Preverimo lahko, kako se mladostnik počuti po takem pogovoru in tudi ali se je
želja po smrti spremenila (zmanjšala). Sprememba lahko preseneti mladostnika, saj lahko
ima sicer občutek, da je nenehno težko in da si ves čas želi končati življenje. Mladostnika
lahko tudi prosimo za obljubo, da si do naslednjega srečanja ne bo ničesar naredil - takšna
obljuba je lahko ustna, lahko pa tudi pisna, pri čemer se obe strani podpišeta. Če je mla-
dostnik vsaj malo razbremenjen, morda pogovor usmerimo v načrtovanje zaključevanja
pogovora, tistega dne in naslednjih korakih za okrevanje oz. reševanje situacije. Držimo
se dogovorov in aktivno vstopamo v stik z mladostnikom ob dogovorjeni terminih, pa tudi
kasneje (Poštuvan, 2020; Poštuvan, 2024).

Pri samopoškodovanju, če se z mladostnikom dogovorite, da poskusi alternativno veden-
je, se dogovorite tudi, kdaj vam bo povedal, kako mu je šlo. Spremljanje in nagrajevanje

81