Page 195 - Hozjan, Dejan, ur., 2015. Razvijanje kakovosti na Univerzi na Primorskem. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 195
kako izobraziti študente razrednega pouka za učinkovito poučevanje ...
V učnih načrtih za matematiko so se pojavile zahteve po učenju in poučevanju matematike
z razumevanjem ter uporabnosti matematike v vsakdanjem življenju, vendar se kljub temu
izkazuje nizek nivo matematične pismenosti. V poučevalno in učno prakso bo potrebno ja-
sneje vključiti dosežke matematične pismenosti. Čeprav je zmožnost uporabe matematike
v vsakdanjem življenju eden temeljnih ciljev pouka matematike, se le redkokdaj preverja.
Če želimo doseči uporabo matematičnega znanja v šoli in izven nje, bo potrebno prever-
jati ne le matematične sposobnosti, pač pa tudi zmožnost uporabe matematičnih spretno-
sti v vsakdanjem življenju, saj je to pravzaprav bistvo matematične pismenosti. V različnih
definicijah ali opisih matematične pismenosti zasledimo osnovne matematične zmožnosti
v kontekstu z vsakdanjim življenjem človeka, ki je postavljen v naravno in socialno okolje.
Morda je v definicijah matematične pismenosti neupravičeno prevelik poudarek le na ma-
tematiki, saj pismenost zaživi v naravnem in socialnem okolju.
Upravičeno se vprašamo, kje se matematična pismenost pravzaprav razvija. Šolska
matematika postaja z leti šolanja vedno bolj abstraktna in formalna. Ko učenec usvoji do-
volj matematičnih pojmov in algoritmov, se pouk matematike usmeri v »matematično te-
orijo« in oddalji od njihove uporabe v vsakdanjem življenju. Učenci, dijaki in študenti se
tako učijo matematike zgolj zaradi matematike same, pravzaprav niti ne zaradi matematike,
ampak zaradi učnega predmeta matematika, kar zagotovo nima nikakršnega smisla. Bodo-
če učitelje razrednega pouka je treba usmeriti v razmislek o smislu pouka matematike, ki
ne bo sam sebi namen. Otresti se morajo potrebe po učenju matematike za to, da opravijo
izpit, in začutiti pravi smisel izgradnje matematične kompetence, da jo bodo znali na svoji
profesionalni poti kakovostno postopno prenašati na učence. Učenje in poučevanje za dvi-
govanje ravni matematične pismenosti naj bi bilo učenje in poučevanje empirične matema-
tike, ki bi slonelo na induktivnem načinu usvajanja znanja. Učenci bi najprej spoznali moč
matematike na določenih primerih iz vsakdanjega življenja, da bi lahko kasneje razumeli
postopke posploševanja in abstrahiranja (Packer, 2003). Verjetno je treba posodobiti sistem
učenja in poučevanja matematike, da bo dovolj učinkovit in da bo pokrival najnujnejše po-
trebe človeka v sodobni družbi. Matematika oziroma tiste njene komponente, ki so vklju-
čene v matematično pismenost, so pomembne za vsakogar, učenje in poučevanje matemati-
ke pa nikakor ne smeta biti usmerjena le na tiste učence, ki jim je matematika »všeč« in ki
uživajo v njenih lepotah in eleganci (Packer, 2003).
Višanje ravni matematične pismenosti
Več raziskav o zagotavljanju in višanju ravni matematične pismenosti je pokazalo, da je tre-
ba v pouk matematike vnesti določene spremembe. Učenci bi se morali dejavneje vključiti
v pogovor, iz katerega bi lahko izluščili njihovo znanje in razumevanje matematike, njihov
način razmišljanja in sklepanja ter utemeljevanja izbranih metod in postopkov reševanja
problemov. Interaktivno poučevanje, v katerem so sodelovali vsi učenci v razredu, z nekaj
dela v skupinah ali individualnega dela in z uporabo žepnih računal ob računanju na pa-
met in izvajanju miselnih strategij, se je izkazalo kot učinkovito (Reynolds, Muijs, 1999).
Reynolds in Muijs (1999) poudarjata izkazovanje slabših rezultatov v nižjih razredih osnov-
ne šole, v katerih je veliko ponavljanja računskih postopkov, preveč individualizirane obli-
ke dela in premalo poudarka na spretnosti računanja na pamet. Glavne značilnosti dela v
uspešnejših razredih so:
193
V učnih načrtih za matematiko so se pojavile zahteve po učenju in poučevanju matematike
z razumevanjem ter uporabnosti matematike v vsakdanjem življenju, vendar se kljub temu
izkazuje nizek nivo matematične pismenosti. V poučevalno in učno prakso bo potrebno ja-
sneje vključiti dosežke matematične pismenosti. Čeprav je zmožnost uporabe matematike
v vsakdanjem življenju eden temeljnih ciljev pouka matematike, se le redkokdaj preverja.
Če želimo doseči uporabo matematičnega znanja v šoli in izven nje, bo potrebno prever-
jati ne le matematične sposobnosti, pač pa tudi zmožnost uporabe matematičnih spretno-
sti v vsakdanjem življenju, saj je to pravzaprav bistvo matematične pismenosti. V različnih
definicijah ali opisih matematične pismenosti zasledimo osnovne matematične zmožnosti
v kontekstu z vsakdanjim življenjem človeka, ki je postavljen v naravno in socialno okolje.
Morda je v definicijah matematične pismenosti neupravičeno prevelik poudarek le na ma-
tematiki, saj pismenost zaživi v naravnem in socialnem okolju.
Upravičeno se vprašamo, kje se matematična pismenost pravzaprav razvija. Šolska
matematika postaja z leti šolanja vedno bolj abstraktna in formalna. Ko učenec usvoji do-
volj matematičnih pojmov in algoritmov, se pouk matematike usmeri v »matematično te-
orijo« in oddalji od njihove uporabe v vsakdanjem življenju. Učenci, dijaki in študenti se
tako učijo matematike zgolj zaradi matematike same, pravzaprav niti ne zaradi matematike,
ampak zaradi učnega predmeta matematika, kar zagotovo nima nikakršnega smisla. Bodo-
če učitelje razrednega pouka je treba usmeriti v razmislek o smislu pouka matematike, ki
ne bo sam sebi namen. Otresti se morajo potrebe po učenju matematike za to, da opravijo
izpit, in začutiti pravi smisel izgradnje matematične kompetence, da jo bodo znali na svoji
profesionalni poti kakovostno postopno prenašati na učence. Učenje in poučevanje za dvi-
govanje ravni matematične pismenosti naj bi bilo učenje in poučevanje empirične matema-
tike, ki bi slonelo na induktivnem načinu usvajanja znanja. Učenci bi najprej spoznali moč
matematike na določenih primerih iz vsakdanjega življenja, da bi lahko kasneje razumeli
postopke posploševanja in abstrahiranja (Packer, 2003). Verjetno je treba posodobiti sistem
učenja in poučevanja matematike, da bo dovolj učinkovit in da bo pokrival najnujnejše po-
trebe človeka v sodobni družbi. Matematika oziroma tiste njene komponente, ki so vklju-
čene v matematično pismenost, so pomembne za vsakogar, učenje in poučevanje matemati-
ke pa nikakor ne smeta biti usmerjena le na tiste učence, ki jim je matematika »všeč« in ki
uživajo v njenih lepotah in eleganci (Packer, 2003).
Višanje ravni matematične pismenosti
Več raziskav o zagotavljanju in višanju ravni matematične pismenosti je pokazalo, da je tre-
ba v pouk matematike vnesti določene spremembe. Učenci bi se morali dejavneje vključiti
v pogovor, iz katerega bi lahko izluščili njihovo znanje in razumevanje matematike, njihov
način razmišljanja in sklepanja ter utemeljevanja izbranih metod in postopkov reševanja
problemov. Interaktivno poučevanje, v katerem so sodelovali vsi učenci v razredu, z nekaj
dela v skupinah ali individualnega dela in z uporabo žepnih računal ob računanju na pa-
met in izvajanju miselnih strategij, se je izkazalo kot učinkovito (Reynolds, Muijs, 1999).
Reynolds in Muijs (1999) poudarjata izkazovanje slabših rezultatov v nižjih razredih osnov-
ne šole, v katerih je veliko ponavljanja računskih postopkov, preveč individualizirane obli-
ke dela in premalo poudarka na spretnosti računanja na pamet. Glavne značilnosti dela v
uspešnejših razredih so:
193
