Page 38 - Moretti, Melita, in Mirko Markič, 2016. Trajnostno upravljanje s pitno vodo v predelovalni dejavnosti. Koper: Založba Univerze na Primorskem.

Trajnostno upravljanje s pitno vodo v predelovalni dejavnosti

blema) se pojavijo tri pogoste napake, in sicer (Schermerhorn in Wright
2011, 395–6): odločevalec si problem zastavi preširoko ali preozko (odlo-
čevalec naj bi opredelil problem na način, ki zagotavlja najvišje možno šte-
vilo možnosti za njeno razreševanje); odločevalec se osredotoča na simpto-
me (npr. na padec uspešnosti) namesto na vzroke za nastanek težave (npr.
zaposleni potrebujejo dodatno usposabljanje za uporabo novega računalni-
škega sistema); izbor napačnega problema za obravnavo v določenem tre-
nutku.

Primerjanje in ovrednotenje alternativnih razrešitev. Ko je odločevalec
opredelil problem, se zberejo podatki in informacije, ki naj bi bile v pomoč
pri njenem razreševanju (Schermerhorn in Wright 2011, 396). Vse zbrane
različice naj bi ovrednotili in primerjali med seboj (Certo in Certo 2012,
188), vključno z načini delovanja, njihovimi pričakovanimi posledicami in
38 učinki možnih smeri delovanja (Williams 2006, 178).

Certo in Certo (2012, 188) za ovrednotenje posamezne različice pripo-
ročata tri faze: čim bolj natančno navedbo morebitnih učinkov posamezne
različice; vsaki različici dodeliti verjetnostni faktor ter izvedba primerjave
pričakovanih učinkov z verjetnostnimi učinki posamezne različice. Nato
se izvede analiza stroškov (angl. cost-benefit analysis): analiza prednosti,
pravočasnosti, sprejemljivosti in etične trdnosti alternativ (Schermerhorn
2012, 95).

Zaradi pritiska časa in morebitnih drugih okoliščin je odločeva-
lec morda prehitro opustil iskanje alternativ za razrešitev težave (Scher-
merhorn 2012, 94) ali pa je odločevalec odločitev sprejel brez razmišljanja o
alternativnih različicah (Kralj 2005, 284). Da se odločevalec izogne tej na-
paki, Schermerhorn in Wright (2011, 396) priporočata, da se posvetuje in/
ali sodeluje z ostalimi sodelavci/odločevalci v tem procesu odločanja – več
sodelovanja, več informacij, več možnosti različnih različic.

Izbira med možnimi odločitvami – odločitev o prednostni različici. Tre-
tja faza je izbira odločitve (vrhunec procesa odločanja) (Schermerhorn in
Wright 2011, 397; Schermerhorn 2012, 95). Odločevalec izbere način odlo-
čanja oz. pristope k odločanju, ki jih lahko razdelimo na (Kralj 2005, 148):
1. psihodinamični pristop: odločevalec obravnava različne vplive na

odločitev;
6. behavioristični pristop: odločevalec obravnava različne vedenjske

vidike odločitve;
7. kognitivni pristop: odločevalec obravnava različne miselne proce-

se;
8. humanistični pristop: odločevalec obravnava različne poglede za-

poslenih na obravnavano težavo.