Page 37 - Moretti, Melita, in Mirko Markič, 2016. Trajnostno upravljanje s pitno vodo v predelovalni dejavnosti. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 37
Management in trajnostni razvoj 37
nem mnenju bistveni za dobro odločanje (prav tam, 215) – bistvena spret-
nost managerja je uspešno odločanje (prav tam, 169).
Odločanje je po mnenju Armstronga (2009, 91–2) redko izbira med
»prav« in »narobe«, ampak je najboljša izbira med »skoraj prav« in »mo-
goče narobe« – najpogostejša izbira med dvema različicama za razrešitve
težave, od katerih naj bi se z eno različico bolj približali pravi razrešitvi.
Po mnenju Robbinsa in Judgea (2013, 208) se odločanje zgodi kot reak-
cija na zaznano težavo. Odločitev pa je posebna zavezanost k ukrepanju in
vključuje delovanje pred sprejeto izbiro in po njej (Boddy 2008, 208).
Certo in Certo (2012, 180) kot odločevalsko veščino (angl. decision-
-making skill) poimenujeta sposobnost izbora prave različice, s katero naj
bi se povečala možnost za uresničitev zastavljenega smotra ali/in cilja.
Urejanje zadev in odločanje je miselni proces managerja, ki se konča
z izbiro možne različice ter preverjanjem pravilnosti odločitve – je izbira-
nje med vsaj dvema možnostma. Sposobnost managerja za dobro odločanje
loči uspešnega managerja od povprečnega. Vedeli naj bi, da je manager od-
govoren za posledice napačnih odločitev, tako z vidika izidov kot tudi z vi-
dika morale in etike.
Proces odločanja
Schermerhorn in Wright (2011, 395) ter Schermerhorn (2012, 93) proces
odločanja razdelijo na pet faz/korakov, in sicer:
1. iskanje in opredelitev težave;
2. primerjanje in ovrednotenje alternativnih razrešitev;
3. izbira odločitve;
4. implementacija (izvajanje) odločitve in
5. nadziranje in ovrednotenje rezultatov izbrane odločitve.
Iskanje in opredelitev problema. Prva faza je iskanje in opredelitev pro-
blema (Schermerhorn in Wright 2011, 395) – zbiranje podatkov in infor-
macij (prebrskati (angl. scanning) je treba notranja in zunanja okolja orga-
nizacije in dobiti ustrezne podatke in informacije, ki omogočajo spoznati
različne alternative za dosego smotra in cilja) ter razprava sta tu ključnega
pomena (Williams 2006, 178). Teorija iskanja in opredelitve problema je
zasnovana na pričakovanju (Kralj 2005, 283).
Odločevalec razmišlja o več istočasno morebitno spremenljivih razli-
čicah, zavrača pa manj oziroma neprimerne različice (prav tam). Iskanje
alternativnih razrešitev poteka v časovnih in stroškovnih omejitvah, prav
tako pa velja, da bolj, ko je smoter in cilj definiran, laže se »najde« prava
odločitev (Schermerhorn 2012, 94). Pri tej fazi (iskanju in opredelitvi pro-
nem mnenju bistveni za dobro odločanje (prav tam, 215) – bistvena spret-
nost managerja je uspešno odločanje (prav tam, 169).
Odločanje je po mnenju Armstronga (2009, 91–2) redko izbira med
»prav« in »narobe«, ampak je najboljša izbira med »skoraj prav« in »mo-
goče narobe« – najpogostejša izbira med dvema različicama za razrešitve
težave, od katerih naj bi se z eno različico bolj približali pravi razrešitvi.
Po mnenju Robbinsa in Judgea (2013, 208) se odločanje zgodi kot reak-
cija na zaznano težavo. Odločitev pa je posebna zavezanost k ukrepanju in
vključuje delovanje pred sprejeto izbiro in po njej (Boddy 2008, 208).
Certo in Certo (2012, 180) kot odločevalsko veščino (angl. decision-
-making skill) poimenujeta sposobnost izbora prave različice, s katero naj
bi se povečala možnost za uresničitev zastavljenega smotra ali/in cilja.
Urejanje zadev in odločanje je miselni proces managerja, ki se konča
z izbiro možne različice ter preverjanjem pravilnosti odločitve – je izbira-
nje med vsaj dvema možnostma. Sposobnost managerja za dobro odločanje
loči uspešnega managerja od povprečnega. Vedeli naj bi, da je manager od-
govoren za posledice napačnih odločitev, tako z vidika izidov kot tudi z vi-
dika morale in etike.
Proces odločanja
Schermerhorn in Wright (2011, 395) ter Schermerhorn (2012, 93) proces
odločanja razdelijo na pet faz/korakov, in sicer:
1. iskanje in opredelitev težave;
2. primerjanje in ovrednotenje alternativnih razrešitev;
3. izbira odločitve;
4. implementacija (izvajanje) odločitve in
5. nadziranje in ovrednotenje rezultatov izbrane odločitve.
Iskanje in opredelitev problema. Prva faza je iskanje in opredelitev pro-
blema (Schermerhorn in Wright 2011, 395) – zbiranje podatkov in infor-
macij (prebrskati (angl. scanning) je treba notranja in zunanja okolja orga-
nizacije in dobiti ustrezne podatke in informacije, ki omogočajo spoznati
različne alternative za dosego smotra in cilja) ter razprava sta tu ključnega
pomena (Williams 2006, 178). Teorija iskanja in opredelitve problema je
zasnovana na pričakovanju (Kralj 2005, 283).
Odločevalec razmišlja o več istočasno morebitno spremenljivih razli-
čicah, zavrača pa manj oziroma neprimerne različice (prav tam). Iskanje
alternativnih razrešitev poteka v časovnih in stroškovnih omejitvah, prav
tako pa velja, da bolj, ko je smoter in cilj definiran, laže se »najde« prava
odločitev (Schermerhorn 2012, 94). Pri tej fazi (iskanju in opredelitvi pro-
