Page 206 - Panjek, Aleksander, in Žarko Lazarević, ur. 2018. Preživetje in podjetnost: Integrirana kmečka ekonomija na Slovenskem od srednjega veka do danes. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 206
preživetje in podjetnost
so tovrstni izdatki že predstavljali dobro šestino vseh stroškov. Med izdat-
ki za gospodinjstvo, ki so skupaj pomenili sedmino, izstopajo zlasti stroški
za razsvetljavo (petrolej!), sladkor in higienske potrebščine. Pomembno pa
je poudariti, da na tej kmetiji hrane niso dokupovali, saj ne samo da so jo
pridelali dovolj za lastne potrebe, temveč so jo še prodajali na Ptuj. Tudi v
tej družini so imeli zelo veliko izdatkov z oblačili in obutvijo, v skupnem
skoraj tretjino. Lastnik kmetije je bil zmerno zadolžen, odplačevanje anu-
itet pa mu ni predstavljalo večjega bremena, poleg tega pa je imel sklenjeno
tudi zavarovanje, verjetno hiše in drugih gospodarskih poslopij.
S seštevkom vseh stroškovnih postavk in njegovo postavitvijo ob
bok dohodkom se izpostavi, da naj bi na tej kmetiji gospodarili z izgubo.
Izdatki naj bi za 7 % presegali dohodke. V pogojniku pišemo zato, ker so
med odhodki navedeni stroški najetih delavcev v denarju, čeprav jih je ta
kmet plačal v naturalni obliki. Za opravljeno delo so dobili hrano ali zem-
ljo v najem. Nekaterim pa je za protiuslugo zoral njihove njive ali pa zvo-
zil les iz gozda.
Primerjava vzorčnih kmetij pokaže, da je delež stroškov z zagotavljan-
jem osnovne eksistence, to je prehrane in oblačenja, pri srednji kmetiji že
znatno nižji, namreč skorajda za polovico. Na srednji kmetiji delovna moč
družinskih članov ni več zadostovala, v času sezonskih opravil so najema-
li delavce. Stroški zanje so bili, navkljub nizkim urnim postavkam, precej
šnji. Med izdatki srednjih srečamo plačevanje zavarovalnih premij. Očitno
so pri srednjih kmetih obseg gospodarjenja in razpoložljiva sredstva omog-
očali tudi plačevanje zavarovalnine za poslopja, domnevamo lahko, da del-
no tudi za živino. Videti je, da se je nujnost prakse vnaprejšnjega obvlado-
vanje tveganja nepredvidljivih vremenskih in drugačnih spremenljivk že
prijemala na podeželju.
Primeri izpostavljajo logiko kmečkega gospodarjenja s poudarkom
na preživetju lastne družine in na drugi strani nezadostnost dohodkov za
nujno potrebne investicije za dvig produktivnosti v kmetijstvu. Primeri
obenem kažejo različne strategije oz. načine maksimiranja dohodkov. V
vseh treh primerih je jasno, da osnovna kmetijska dejavnost ni bila oz. je
bila v manjši meri materialno zaledje, ki bi omogočalo povečano investicij
sko dejavnost na kmetiji. Manjkajoča sredstva je bilo potrebno pridobiti
na drug način. Diverzifikacija virov dohodkov je bila nujnost. Male kmeti-
je, ki so prevladovale na slovenskem podeželju, so že za osnovno preživet-
je nujno potrebovale dodatne vire dohodkov, kmetijska proizvodnja je ko-
maj zadostovala za lastno prehrano kmečke družine. Pri srednjih kmetijah
204
so tovrstni izdatki že predstavljali dobro šestino vseh stroškov. Med izdat-
ki za gospodinjstvo, ki so skupaj pomenili sedmino, izstopajo zlasti stroški
za razsvetljavo (petrolej!), sladkor in higienske potrebščine. Pomembno pa
je poudariti, da na tej kmetiji hrane niso dokupovali, saj ne samo da so jo
pridelali dovolj za lastne potrebe, temveč so jo še prodajali na Ptuj. Tudi v
tej družini so imeli zelo veliko izdatkov z oblačili in obutvijo, v skupnem
skoraj tretjino. Lastnik kmetije je bil zmerno zadolžen, odplačevanje anu-
itet pa mu ni predstavljalo večjega bremena, poleg tega pa je imel sklenjeno
tudi zavarovanje, verjetno hiše in drugih gospodarskih poslopij.
S seštevkom vseh stroškovnih postavk in njegovo postavitvijo ob
bok dohodkom se izpostavi, da naj bi na tej kmetiji gospodarili z izgubo.
Izdatki naj bi za 7 % presegali dohodke. V pogojniku pišemo zato, ker so
med odhodki navedeni stroški najetih delavcev v denarju, čeprav jih je ta
kmet plačal v naturalni obliki. Za opravljeno delo so dobili hrano ali zem-
ljo v najem. Nekaterim pa je za protiuslugo zoral njihove njive ali pa zvo-
zil les iz gozda.
Primerjava vzorčnih kmetij pokaže, da je delež stroškov z zagotavljan-
jem osnovne eksistence, to je prehrane in oblačenja, pri srednji kmetiji že
znatno nižji, namreč skorajda za polovico. Na srednji kmetiji delovna moč
družinskih članov ni več zadostovala, v času sezonskih opravil so najema-
li delavce. Stroški zanje so bili, navkljub nizkim urnim postavkam, precej
šnji. Med izdatki srednjih srečamo plačevanje zavarovalnih premij. Očitno
so pri srednjih kmetih obseg gospodarjenja in razpoložljiva sredstva omog-
očali tudi plačevanje zavarovalnine za poslopja, domnevamo lahko, da del-
no tudi za živino. Videti je, da se je nujnost prakse vnaprejšnjega obvlado-
vanje tveganja nepredvidljivih vremenskih in drugačnih spremenljivk že
prijemala na podeželju.
Primeri izpostavljajo logiko kmečkega gospodarjenja s poudarkom
na preživetju lastne družine in na drugi strani nezadostnost dohodkov za
nujno potrebne investicije za dvig produktivnosti v kmetijstvu. Primeri
obenem kažejo različne strategije oz. načine maksimiranja dohodkov. V
vseh treh primerih je jasno, da osnovna kmetijska dejavnost ni bila oz. je
bila v manjši meri materialno zaledje, ki bi omogočalo povečano investicij
sko dejavnost na kmetiji. Manjkajoča sredstva je bilo potrebno pridobiti
na drug način. Diverzifikacija virov dohodkov je bila nujnost. Male kmeti-
je, ki so prevladovale na slovenskem podeželju, so že za osnovno preživet-
je nujno potrebovale dodatne vire dohodkov, kmetijska proizvodnja je ko-
maj zadostovala za lastno prehrano kmečke družine. Pri srednjih kmetijah
204
