Page 259 - Panjek, Aleksander, in Žarko Lazarević, ur. 2018. Preživetje in podjetnost: Integrirana kmečka ekonomija na Slovenskem od srednjega veka do danes. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 259
9: jamski turizem kot vir dohodkov na podeželju: kr as in postojna (17.–19. stoletje)
la tudi funkcijo nadzornika jame. Slednji je bil vodnik zlasti zaradi pozna-
vanja nemškega jezika. Poleg njiju so omenjeni že pomožni vodniki in
svetilničarji, prav tako domačini: Luka Čeč, Martin Berne, Miha Križaj,
Anton Vuzler, Martin Smrekar in Franc Piskar. Če so pred imenovanjem
jamske komisije in regulacijo cen vodniki vodili tujce v jamo po lastnih ta-
rifah in po lastnem urniku, se to kasneje ni več dogajalo. Tarifa za vsako
uro vodenja je bila določena na 10 krajcarjev (v nadaljevanju kr.) po osebi.
V primeru treh vodnikov, Šibenika, Čeča in Berneta, izvemo, da je bil to
njihov edini poklic. Najverjetneje so se zaposlili leta 1825, s tem pa so izgu-
bili druge potencialne vire prihodkov, kar je z njihove strani sprožilo neje-
voljo in pritožbe (na gubernij in celo cesarja). Zahtevali so dosmrtni mono
pol nad vodniško službo, ki bi jim lahko zagotavljal zadosten vir dohodkov
za preživetje družine. Pri tem niso bili uslišani. Dodatni vir dohodka jam-
skega vodnika je predstavljala še prodaja kapnikov, ki je bila zaradi veli-
kega interesa po nakupu tudi legalizirana, kar pomeni, da so bili vodniki
plačani tudi za lomljene kapnikov, ki so odšli v prodajo (Savnik 1958, 142–
4). Primer postojnskih jamskih vodnikov kaže, kako se je ta poklic profesio
naliziral in ni več predstavljal dodatnega vira dohodka, ampak osrednjega.
Edinega najverjetneje ne, saj se še sredi stoletja beleži ilegalno postransko
dejavnost postojnskih jamskih vodnikov, to je lomljenje in prodaja kap-
nikov ter človeških ribic na lastno pobudo (Savnik 1960, 102).
Zaradi uspešnega turističnega razvoja, stalnih vlaganj v moder
nizacijo infrastrukture in naraščanja števila obiskovalcev so se tudi cene za
storitve tekom stoletja spreminjale. Ravno na primeru turistične ponudbe
Postojnske jame lahko sledimo precejšnji rasti cen. Ob prvi uradni uved-
bi vstopnine leta 1824 je le-ta znašala 24 kr. za civiliste in 12 za pripadnike
vojske in otroke. Brezplačno je vstopala spremljevalna služinčad. Vsakega
obiskovalca sta poleg jamskega vodnika spremljala dva svetilničarja, za ka
tera so gosti plačali 2 goldinarja (v nadaljevanju gld.). Cena razsvetljave pa
je glede na njeno razkošje tudi naraščala: velika razsvetljava je stala 45, mala
pa 16 gld., posebna ob obisku cesarja je znašala 225, ob obiskih nadvojvod
z Dunaja 180, za ministre in tuje poslanike pa 90 gld. (Savnik 1958, 142–3).
Schaffenrathov vodič po jami iz leta 1834 že navaja dvig cene za vstop-
nico, in sicer je le-ta znašala 30 kr. za civiliste in polovično ceno za vojake.
Cena za razsvetljavo se je še naprej spreminjala glede na vrsto in dolžino
obiska: 20 kr. so plačali turisti za dvourno razsvetljavo (svetilko), 30 kr. za
triurno in 40 kr. za štiriurno (Schaffenrath 1834, 42; Shaw in Čuk 2015, 236).
257
la tudi funkcijo nadzornika jame. Slednji je bil vodnik zlasti zaradi pozna-
vanja nemškega jezika. Poleg njiju so omenjeni že pomožni vodniki in
svetilničarji, prav tako domačini: Luka Čeč, Martin Berne, Miha Križaj,
Anton Vuzler, Martin Smrekar in Franc Piskar. Če so pred imenovanjem
jamske komisije in regulacijo cen vodniki vodili tujce v jamo po lastnih ta-
rifah in po lastnem urniku, se to kasneje ni več dogajalo. Tarifa za vsako
uro vodenja je bila določena na 10 krajcarjev (v nadaljevanju kr.) po osebi.
V primeru treh vodnikov, Šibenika, Čeča in Berneta, izvemo, da je bil to
njihov edini poklic. Najverjetneje so se zaposlili leta 1825, s tem pa so izgu-
bili druge potencialne vire prihodkov, kar je z njihove strani sprožilo neje-
voljo in pritožbe (na gubernij in celo cesarja). Zahtevali so dosmrtni mono
pol nad vodniško službo, ki bi jim lahko zagotavljal zadosten vir dohodkov
za preživetje družine. Pri tem niso bili uslišani. Dodatni vir dohodka jam-
skega vodnika je predstavljala še prodaja kapnikov, ki je bila zaradi veli-
kega interesa po nakupu tudi legalizirana, kar pomeni, da so bili vodniki
plačani tudi za lomljene kapnikov, ki so odšli v prodajo (Savnik 1958, 142–
4). Primer postojnskih jamskih vodnikov kaže, kako se je ta poklic profesio
naliziral in ni več predstavljal dodatnega vira dohodka, ampak osrednjega.
Edinega najverjetneje ne, saj se še sredi stoletja beleži ilegalno postransko
dejavnost postojnskih jamskih vodnikov, to je lomljenje in prodaja kap-
nikov ter človeških ribic na lastno pobudo (Savnik 1960, 102).
Zaradi uspešnega turističnega razvoja, stalnih vlaganj v moder
nizacijo infrastrukture in naraščanja števila obiskovalcev so se tudi cene za
storitve tekom stoletja spreminjale. Ravno na primeru turistične ponudbe
Postojnske jame lahko sledimo precejšnji rasti cen. Ob prvi uradni uved-
bi vstopnine leta 1824 je le-ta znašala 24 kr. za civiliste in 12 za pripadnike
vojske in otroke. Brezplačno je vstopala spremljevalna služinčad. Vsakega
obiskovalca sta poleg jamskega vodnika spremljala dva svetilničarja, za ka
tera so gosti plačali 2 goldinarja (v nadaljevanju gld.). Cena razsvetljave pa
je glede na njeno razkošje tudi naraščala: velika razsvetljava je stala 45, mala
pa 16 gld., posebna ob obisku cesarja je znašala 225, ob obiskih nadvojvod
z Dunaja 180, za ministre in tuje poslanike pa 90 gld. (Savnik 1958, 142–3).
Schaffenrathov vodič po jami iz leta 1834 že navaja dvig cene za vstop-
nico, in sicer je le-ta znašala 30 kr. za civiliste in polovično ceno za vojake.
Cena za razsvetljavo se je še naprej spreminjala glede na vrsto in dolžino
obiska: 20 kr. so plačali turisti za dvourno razsvetljavo (svetilko), 30 kr. za
triurno in 40 kr. za štiriurno (Schaffenrath 1834, 42; Shaw in Čuk 2015, 236).
257
