Page 56 - Panjek, Aleksander, in Žarko Lazarević, ur. 2018. Preživetje in podjetnost: Integrirana kmečka ekonomija na Slovenskem od srednjega veka do danes. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 56
preživetje in podjetnost
denarja in trgovsko podjetnost kmetov – temu vidiku je več pozornosti na-
menjene v prvem poglavju, zato ga tu le omenjamo. Kot smo že omenili, je
poseganje kmečkega prebivalstva v trgovino in širjenje blagovno-denarnih
odnosov po Gestrinovem mnenju pričelo načenjati takratno družbeno
delitev dela, kar pa se ni kazalo samo v odnosih znotraj zemljiških gos-
postev, torej med fevdalcem in podložnikom, temveč tudi med mestom in
podeželjem (Gestrin 1973a, 74–5). Ta tematika je bila v slovenskem zgodovi-
nopisju pogosto obravnavna, in sicer kot boj meščanstva proti podeželski
trgovini oz. kot boj za podeželsko trgovino med mestom in vasjo. Temeljni
vir avtorjem pri preučevanju tega vprašanja so bili predlogi in sprejeti akti
policijskih redov za dolnjeavstrijske dežele iz prve polovice 16. stoletja, ki
jih je kot prvi prevedel in objavil Josip Žontar.3 Kot je razvidno iz njihove
vsebine, se je pri sestavi aktov deželni knez opiral na deželne stanove, ki so
bili zlasti predstavniki plemstva in zemljiških gospodov, in na predstavni-
ke mest slovenskih dežel.
Meščanstvo si je prizadevalo omejiti oz. odpraviti poseganje kmečke-
ga prebivalstva v trgovsko dejavnost, ki naj bi bila v domeni mest. Vendar
so bili podložniki pri tem deležni podpore deželnih stanov, ki so zagovar-
jali njihovo poseganje po dopolnilnih dejavnosti, saj naj bi s tem lažje od-
plačevali fevdalna bremena. Tu se razkrije dvojna vloga plemstva v odnosu
do podložnika. Po eni strani so predstavniki zemljiških gospodov podpirali
poseganje kmečkega prebivalstva v podeželsko trgovino, kot zaznamo tudi
že iz obravnave Gestrina (1991, 251), po drugi strani pa so težili k povečan-
ju »fevdalnega izkoriščanja do skrajnosti« in monopolu presežkov kmečke
proizvodnje. Mestom je v tem boju sprva uspelo omejiti podeželsko trgo-
vino. Že leta 1525 so koroška mesta predlagala, da se duhovščina, plemstvo
in kmetje ne bi smeli ukvarjati »s prekupčevanjem, ker se jim ne spodobi.
Saj morejo živeti duhovniki in plemiči od svojih rent in dednih dohodkov,
kmetje pa so preskrbljeni s hrano od letnih plodov« (Žontar 1956–57, 47).
Tudi v kasnejših predlogih iz leta 1542 najdemo zahteve, naj »noben du-
hovnik, plemič, meščan in kmet« ne trgujejo ali prekupčujejo z blagom,
kmečko trgovino pa naj bi se omejilo le na prodajo lastnih presežkov na se-
jmih v mestih in trgih. Deželni stanovi se s takimi določbami niso strinjali
in sčasoma dosegli, da so dežele prejele nekatere olajšave v prid podeželske
trgovine, ter s tem vsaj navidezno stopili tudi v bran svojim podložnikom.
3 Žontar 1956–57. Obravnave boja mest in vasi na podlagi omenjenega vira sicer
zasledimo že ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja (Vrhovec 1886; Zwitter 1929).
Za nadaljnje analize in povzetke teh dokumentov glej na primer Grafenauer (1962),
Gestrin (1991, 191; 1973a, 72) idr.
54
denarja in trgovsko podjetnost kmetov – temu vidiku je več pozornosti na-
menjene v prvem poglavju, zato ga tu le omenjamo. Kot smo že omenili, je
poseganje kmečkega prebivalstva v trgovino in širjenje blagovno-denarnih
odnosov po Gestrinovem mnenju pričelo načenjati takratno družbeno
delitev dela, kar pa se ni kazalo samo v odnosih znotraj zemljiških gos-
postev, torej med fevdalcem in podložnikom, temveč tudi med mestom in
podeželjem (Gestrin 1973a, 74–5). Ta tematika je bila v slovenskem zgodovi-
nopisju pogosto obravnavna, in sicer kot boj meščanstva proti podeželski
trgovini oz. kot boj za podeželsko trgovino med mestom in vasjo. Temeljni
vir avtorjem pri preučevanju tega vprašanja so bili predlogi in sprejeti akti
policijskih redov za dolnjeavstrijske dežele iz prve polovice 16. stoletja, ki
jih je kot prvi prevedel in objavil Josip Žontar.3 Kot je razvidno iz njihove
vsebine, se je pri sestavi aktov deželni knez opiral na deželne stanove, ki so
bili zlasti predstavniki plemstva in zemljiških gospodov, in na predstavni-
ke mest slovenskih dežel.
Meščanstvo si je prizadevalo omejiti oz. odpraviti poseganje kmečke-
ga prebivalstva v trgovsko dejavnost, ki naj bi bila v domeni mest. Vendar
so bili podložniki pri tem deležni podpore deželnih stanov, ki so zagovar-
jali njihovo poseganje po dopolnilnih dejavnosti, saj naj bi s tem lažje od-
plačevali fevdalna bremena. Tu se razkrije dvojna vloga plemstva v odnosu
do podložnika. Po eni strani so predstavniki zemljiških gospodov podpirali
poseganje kmečkega prebivalstva v podeželsko trgovino, kot zaznamo tudi
že iz obravnave Gestrina (1991, 251), po drugi strani pa so težili k povečan-
ju »fevdalnega izkoriščanja do skrajnosti« in monopolu presežkov kmečke
proizvodnje. Mestom je v tem boju sprva uspelo omejiti podeželsko trgo-
vino. Že leta 1525 so koroška mesta predlagala, da se duhovščina, plemstvo
in kmetje ne bi smeli ukvarjati »s prekupčevanjem, ker se jim ne spodobi.
Saj morejo živeti duhovniki in plemiči od svojih rent in dednih dohodkov,
kmetje pa so preskrbljeni s hrano od letnih plodov« (Žontar 1956–57, 47).
Tudi v kasnejših predlogih iz leta 1542 najdemo zahteve, naj »noben du-
hovnik, plemič, meščan in kmet« ne trgujejo ali prekupčujejo z blagom,
kmečko trgovino pa naj bi se omejilo le na prodajo lastnih presežkov na se-
jmih v mestih in trgih. Deželni stanovi se s takimi določbami niso strinjali
in sčasoma dosegli, da so dežele prejele nekatere olajšave v prid podeželske
trgovine, ter s tem vsaj navidezno stopili tudi v bran svojim podložnikom.
3 Žontar 1956–57. Obravnave boja mest in vasi na podlagi omenjenega vira sicer
zasledimo že ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja (Vrhovec 1886; Zwitter 1929).
Za nadaljnje analize in povzetke teh dokumentov glej na primer Grafenauer (1962),
Gestrin (1991, 191; 1973a, 72) idr.
54
