Page 61 - Panjek, Aleksander, in Žarko Lazarević, ur. 2018. Preživetje in podjetnost: Integrirana kmečka ekonomija na Slovenskem od srednjega veka do danes. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 61
2: integriranje dohodkov v kmečki ekonomiji v zgodnjem novem veku ...
li škorpijonovo olje. Kot pomembni gospodarski panogi Valvasor omenja
tudi pridobivanje in predelavo železa. V Bohinjski Bistrici je zabeležil pri-
sotnost »številnih rudarjev, ki kopljejo železovo rudo, ali kako drugače naj-
dejo svoje preživljanje v rudarski dejavnosti« (Valvasor 2009–13, 110, 117–8).
Železarstvo oz. kovaštvo se je na območju Gorenjske razvilo že v sred-
njem veku. Kmetje so sprva sami pridobivali in talili rudo, iz katere so nato
izdelovali izdelke za svojo porabo (Blaznik 1959, 93; Mohorič 1955, 25–6;
Gašperšič 1959, 5). S priseljevanjem fužinarjev in kovačev iz bližnjih dežel
(Koroške in Furlanije) se je iz domače obrti pridobivanja železa pričelo raz-
vijati bolj modernizirano fužinarstvo. Ponekod so imeli fužinarji »več hub
zemlje s pašniki in planinami, kjer so pridobivali živež za fužinarsko nasel-
je rudarjev, talilcev in kovačev, ter gozdove, kjer so žgali oglje in jemali jam-
ski les« (Mohorič 1969, 30). V Železnikih so fužine zaposlovale kmete in
dninarje kot rudoslede, kopače rude, oglarje, tovornike in delavce v obra-
tih (Mohorič 1954, 96; Blaznik 1973, 88; Mohorič 1969, 39). Razvoj fužinar
stva je v 16. stoletju na nekaterih območjih Gorenjske povzročil tudi hit-
er porast kajžarskega in gostaškega prebivalstva. Gašperšič omenja, da naj
bi bil prav razcvet fužin pod Jelovico, v Kropi in Kamni Gorici poglavitni
vzrok za nastanek kajžarstva in bajtarstva na tem območju (Gašperšič 1959,
98). Na fužinskih območjih so kajžarji delovali zlasti kot fužinski delavci ali
oglarji, mnogi drugi pa so se ukvarjali tudi z obrtjo, s podeželsko trgovino
in tovorništvom (Blaznik 1973, 201).
Poleg fužinarstva je bilo na tem območju precej razširjeno platnarstvo,
kot omenja tudi že Valvasor. Trgovina s platnom je bila precej živahna že v
15. stoletju, posluževali pa so se je tako njeni glavni proizvajalci – kmetje kot
tudi poklicni trgovci. V 16. stoletju so se v vaseh okoli Kranja že uveljavi-
li založniški odnosi v platnarstvu pa tudi sitarstvu in železarstvu (Žontar
1982, 161), v 18. stoletju pa naj bi bili po pisanju Žontarja v loškem gospost-
vu že »skoraj vsi kmetje producenti platna, saj je imela skoraj vsaka hiša
statve«, zelo prisoten pa je bil tudi že založniški sistem produkcije noga-
vičarstva (Gestrin 1965, 194; Žontar 1956; Blaznik 1973, 289; Šorn 1984, 87–8,
98; Čepič in Nećak 1979, 339).
Na Gorenjskem velja poleg naštetih podeželskih obrti omeniti še kro-
jaštvo, tesarstvo, zidarstvo, sodarstvo, gostilničarstvo in mlinarstvo, ki so
bile v glavnem v domeni kajžarskega in gostaškega prebivalstva (Blaznik
1973, 280–4; Hodnik 1995a 34, 36; Mihelič 1999, 659). Močno se je razvilo
tudi tovorništvo, toda, kot navaja Valenčič, je to »tovorništvo imelo dru-
gačen značaj, služilo je predvsem prodaji izdelkov tamkajšnjega železarstva
59
li škorpijonovo olje. Kot pomembni gospodarski panogi Valvasor omenja
tudi pridobivanje in predelavo železa. V Bohinjski Bistrici je zabeležil pri-
sotnost »številnih rudarjev, ki kopljejo železovo rudo, ali kako drugače naj-
dejo svoje preživljanje v rudarski dejavnosti« (Valvasor 2009–13, 110, 117–8).
Železarstvo oz. kovaštvo se je na območju Gorenjske razvilo že v sred-
njem veku. Kmetje so sprva sami pridobivali in talili rudo, iz katere so nato
izdelovali izdelke za svojo porabo (Blaznik 1959, 93; Mohorič 1955, 25–6;
Gašperšič 1959, 5). S priseljevanjem fužinarjev in kovačev iz bližnjih dežel
(Koroške in Furlanije) se je iz domače obrti pridobivanja železa pričelo raz-
vijati bolj modernizirano fužinarstvo. Ponekod so imeli fužinarji »več hub
zemlje s pašniki in planinami, kjer so pridobivali živež za fužinarsko nasel-
je rudarjev, talilcev in kovačev, ter gozdove, kjer so žgali oglje in jemali jam-
ski les« (Mohorič 1969, 30). V Železnikih so fužine zaposlovale kmete in
dninarje kot rudoslede, kopače rude, oglarje, tovornike in delavce v obra-
tih (Mohorič 1954, 96; Blaznik 1973, 88; Mohorič 1969, 39). Razvoj fužinar
stva je v 16. stoletju na nekaterih območjih Gorenjske povzročil tudi hit-
er porast kajžarskega in gostaškega prebivalstva. Gašperšič omenja, da naj
bi bil prav razcvet fužin pod Jelovico, v Kropi in Kamni Gorici poglavitni
vzrok za nastanek kajžarstva in bajtarstva na tem območju (Gašperšič 1959,
98). Na fužinskih območjih so kajžarji delovali zlasti kot fužinski delavci ali
oglarji, mnogi drugi pa so se ukvarjali tudi z obrtjo, s podeželsko trgovino
in tovorništvom (Blaznik 1973, 201).
Poleg fužinarstva je bilo na tem območju precej razširjeno platnarstvo,
kot omenja tudi že Valvasor. Trgovina s platnom je bila precej živahna že v
15. stoletju, posluževali pa so se je tako njeni glavni proizvajalci – kmetje kot
tudi poklicni trgovci. V 16. stoletju so se v vaseh okoli Kranja že uveljavi-
li založniški odnosi v platnarstvu pa tudi sitarstvu in železarstvu (Žontar
1982, 161), v 18. stoletju pa naj bi bili po pisanju Žontarja v loškem gospost-
vu že »skoraj vsi kmetje producenti platna, saj je imela skoraj vsaka hiša
statve«, zelo prisoten pa je bil tudi že založniški sistem produkcije noga-
vičarstva (Gestrin 1965, 194; Žontar 1956; Blaznik 1973, 289; Šorn 1984, 87–8,
98; Čepič in Nećak 1979, 339).
Na Gorenjskem velja poleg naštetih podeželskih obrti omeniti še kro-
jaštvo, tesarstvo, zidarstvo, sodarstvo, gostilničarstvo in mlinarstvo, ki so
bile v glavnem v domeni kajžarskega in gostaškega prebivalstva (Blaznik
1973, 280–4; Hodnik 1995a 34, 36; Mihelič 1999, 659). Močno se je razvilo
tudi tovorništvo, toda, kot navaja Valenčič, je to »tovorništvo imelo dru-
gačen značaj, služilo je predvsem prodaji izdelkov tamkajšnjega železarstva
59
