Page 63 - Panjek, Aleksander, in Žarko Lazarević, ur. 2018. Preživetje in podjetnost: Integrirana kmečka ekonomija na Slovenskem od srednjega veka do danes. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 63
2: integriranje dohodkov v kmečki ekonomiji v zgodnjem novem veku ...
v Goriška brda in Furlanijo prihajalo »veliko število Korošcev« na sezon-
sko delo, da bi se »v tamkajšnjih vinogradih začasno zaposlilo pri trgatvi«
(Panjek 2002a, 218; Panjek 2015b, 102–3).
Na območjih Goriške, Tolminske in spodnje Vipavske doline je pre
bivalstvo posebej intenzivno izkoriščalo gozdne vire. Gorica se je zara-
di plavljenja lesa po Soči v 16. stoletju razvila v središče lesne industrije
(Gestrin 1965, 195). Kmetje so gozdove primarno izkoriščali za pridobivanje
lesa in prosto pašo živine. V višjih alpskih legah je potreba po lesu nasta-
jala predvsem zaradi izgradnje staj za živino na planinah ter pridobivanja
kurjave za predelovanje mlečnih izdelkov. Tudi na planotah Trnovskega
gozda so bližnji podložniki in kajžarji izkoriščali cesarske gozdove za pašo
ovac in koz ter košnjo. V vasi Lokve so se poleg paše ukvarjali tudi s pokli-
ci, vezanimi na gozdarstvo, kot so sekači, oglarji, tesarji in vozniki. Tu se je
v 18. stoletju razvila steklarska obrt, pri kateri so sodelovali tudi domačini,
ter škafarstvo, s katerim so se ukvarjali pretežno moški v zimskem času
(Kolenc 2011, 97–9; 2012, 131). Gozdni les so domačini izkoriščali tudi za
potr ebe domače industrije. Iz njega so izdelovali kmetijska orodja in opre-
mo tako za domačo uporabo kot prodajo v obliki suhorobarstva (Panjek
2015b, 107). Porabnik lesa goriških in posoških gozdov so bile poleg glažut
fužine, ki so delovale na Bovškem, Ajdovščini in v Idriji. Izrazito razvita je
bila na obravnavanem območju lesna trgovina, vezana predvsem na mesta
Videm, Gorica in Trst. Prebivalci Trnovskega gozda so kot kmetje-gozdarji
znaten del dohodka pridobivali s sečnjo, prevozom (furmanstvo) ter proda-
jo lesa v Gorico (Panjek 2015b, 110–1; Kolenc 2012, 206).
Kot industrijska dejavnost se je na Goriškem precej razvilo svilarstvo,
za katero je bil les pomemben energijski vir in je nase vezalo dejavnosti, ki
so se pretežno nahajale na podeželju v obliki založništva (Panjek 2015a, 103–
5). Gojenje sviloprejk je v 18. stoletju postalo »poleg vinogradništva važna
panoga kmetijstva na Gradiščanskem in v delu Goriške«, bilo pa je v dome-
ni pretežno »revnih prebivalcev vasi« (Žontar 1957, 16). Listje murv, s kater-
imi so hranili sviloprejke, so kmetje sprva kupovali in se za nakup močno
zadolževali. Zato je država spodbujala zemljiške gospode, da kmetom nar-
ekujejo in omogočajo sajenje murv na njihovih zemljiščih, sama pa je kmete
oproščala dajatev od te dejavnosti ter jim obljubljala nagrade. Prepoved
grofa Attemsa v Sv. Križu iz leta 1768, da podložniki pošiljajo svoje otroke
na delo v goriške delavnice, kaže na to, da so v svilarskih predilnicah delali
tudi otroci kmečkega prebivalstva (Žontar 1957, 54–5, 70, 76), sicer pa je delo
v predilnicah slonelo predvsem na tujih mojstrih-svilarjih.
61
v Goriška brda in Furlanijo prihajalo »veliko število Korošcev« na sezon-
sko delo, da bi se »v tamkajšnjih vinogradih začasno zaposlilo pri trgatvi«
(Panjek 2002a, 218; Panjek 2015b, 102–3).
Na območjih Goriške, Tolminske in spodnje Vipavske doline je pre
bivalstvo posebej intenzivno izkoriščalo gozdne vire. Gorica se je zara-
di plavljenja lesa po Soči v 16. stoletju razvila v središče lesne industrije
(Gestrin 1965, 195). Kmetje so gozdove primarno izkoriščali za pridobivanje
lesa in prosto pašo živine. V višjih alpskih legah je potreba po lesu nasta-
jala predvsem zaradi izgradnje staj za živino na planinah ter pridobivanja
kurjave za predelovanje mlečnih izdelkov. Tudi na planotah Trnovskega
gozda so bližnji podložniki in kajžarji izkoriščali cesarske gozdove za pašo
ovac in koz ter košnjo. V vasi Lokve so se poleg paše ukvarjali tudi s pokli-
ci, vezanimi na gozdarstvo, kot so sekači, oglarji, tesarji in vozniki. Tu se je
v 18. stoletju razvila steklarska obrt, pri kateri so sodelovali tudi domačini,
ter škafarstvo, s katerim so se ukvarjali pretežno moški v zimskem času
(Kolenc 2011, 97–9; 2012, 131). Gozdni les so domačini izkoriščali tudi za
potr ebe domače industrije. Iz njega so izdelovali kmetijska orodja in opre-
mo tako za domačo uporabo kot prodajo v obliki suhorobarstva (Panjek
2015b, 107). Porabnik lesa goriških in posoških gozdov so bile poleg glažut
fužine, ki so delovale na Bovškem, Ajdovščini in v Idriji. Izrazito razvita je
bila na obravnavanem območju lesna trgovina, vezana predvsem na mesta
Videm, Gorica in Trst. Prebivalci Trnovskega gozda so kot kmetje-gozdarji
znaten del dohodka pridobivali s sečnjo, prevozom (furmanstvo) ter proda-
jo lesa v Gorico (Panjek 2015b, 110–1; Kolenc 2012, 206).
Kot industrijska dejavnost se je na Goriškem precej razvilo svilarstvo,
za katero je bil les pomemben energijski vir in je nase vezalo dejavnosti, ki
so se pretežno nahajale na podeželju v obliki založništva (Panjek 2015a, 103–
5). Gojenje sviloprejk je v 18. stoletju postalo »poleg vinogradništva važna
panoga kmetijstva na Gradiščanskem in v delu Goriške«, bilo pa je v dome-
ni pretežno »revnih prebivalcev vasi« (Žontar 1957, 16). Listje murv, s kater-
imi so hranili sviloprejke, so kmetje sprva kupovali in se za nakup močno
zadolževali. Zato je država spodbujala zemljiške gospode, da kmetom nar-
ekujejo in omogočajo sajenje murv na njihovih zemljiščih, sama pa je kmete
oproščala dajatev od te dejavnosti ter jim obljubljala nagrade. Prepoved
grofa Attemsa v Sv. Križu iz leta 1768, da podložniki pošiljajo svoje otroke
na delo v goriške delavnice, kaže na to, da so v svilarskih predilnicah delali
tudi otroci kmečkega prebivalstva (Žontar 1957, 54–5, 70, 76), sicer pa je delo
v predilnicah slonelo predvsem na tujih mojstrih-svilarjih.
61
