Page 33 - Čuš, Alenka, et al. ur. (2018). Družbeni in politični procesi v sodobnih slovanskih kulturah, jezikih in literaturah. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 33
pr imerjava jezikovnopolitičnega okvir a in jezikovnih pr avic narodnih skupnosti...
Gellner 1983; Ra`anan et al. 1991; Hobsbawm 1992). Brown (1996) na podla-
gi zapisanega trdi, da se manjšinska problematika ne dotika le mednarodne
varnosti, temveč tudi mednarodnega reda, norm in prava.
Manjšinske skupnosti so nastajale kot stranski proizvod oblikovanja
mednarodnega sistema, kot trdi Petra Roter (2014, 90), in sicer predvsem
pri velikih konfliktih oziroma vojnah, vključno s tridesetletno vojno v
prvi polovici sedemnajstega stoletja, z napoleonskimi vojnami, vojnami na
Balkanu ter z obema svetovnima vojnama. S premikanjem državnih meja,
z nastajanjem, razpadanjem ali preoblikovanjem držav in njihovih zunan-
jih meja se je spreminjala tudi verska, jezikovna, etnična oziroma narodna
identiteta prebivalstva v teh državah (prav tam). Vendar omenjena heter-
ogenost nikoli ni bila obravnavana oziroma razumljena kot dejavnik stabil-
nosti, temveč prej obratno – dojeta je bila kot problem, kot razlog za interes
drugih držav za vzpostavljanje »pravega stanja«, za vrnitev »pravega« preb-
ivalstva, hkrati pa tudi kot razlog za izražanje interesa za dobrobit manjšin-
skega prebivalstva v drugih državah, torej za vmešavanje v notranje zadeve
držav z manjšinami (prav tam).
Skozi leta se je pojmovanje manjšin spreminjalo. Stalno meddržavno
sodišče (Permanent Court of International Justice – PCIJ, pozneje preimen-
ovano v Meddržavno sodišče – International Court of Justice (ICJ)) leta
1930 kot manjšinsko skupnost opredeli skupino ljudi z lastno tradicijo, ras-
no, versko in jezikovno osnovo ter z željo po ohranjanju teh običajev in
tradicij. Memorandum Generalne skupščine Združenih narodov (GS ZN)
v letu 1950 zgornji opredelitvi doda še pridevnik »specifična« – gre torej
za specifično skupnost, ki se razlikuje od prevladujoče skupine v državi (v
Smith 1991). V letu 1971 posebni poročevalec Organizacije Združenih nar-
odov (OZN), Francesco Capotorti (Capotorti 1979), kot manjšino označi
manjštevilčno skupino državljanov v nedominantnem položaju, ki ima
drugačne etnične, verske ali jezikovne značilnosti kot dominantna skupi-
na v tej državi, in ki kaže znake medsebojne solidarnosti v ohranjanju kul-
ture, dediščine, religije in jezika (lahko tudi samo implicitno) – migranti,
delavci (migranti), tujci in priseljenci ne spadajo zraven, niti dominantne
skupine (27. člen Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih prav-
icah). Capotorti (1979) pri opredeljevanju doda še pet obveznih konstitu-
tivnih elementov za opredelitev neke skupnosti kot manjšinske – ta skupi-
na mora živeti znotraj določene države, biti mora v manjšini, pripadniki
morajo biti državljani države, v kateri bivajo, njihove značilnosti morajo
31
Gellner 1983; Ra`anan et al. 1991; Hobsbawm 1992). Brown (1996) na podla-
gi zapisanega trdi, da se manjšinska problematika ne dotika le mednarodne
varnosti, temveč tudi mednarodnega reda, norm in prava.
Manjšinske skupnosti so nastajale kot stranski proizvod oblikovanja
mednarodnega sistema, kot trdi Petra Roter (2014, 90), in sicer predvsem
pri velikih konfliktih oziroma vojnah, vključno s tridesetletno vojno v
prvi polovici sedemnajstega stoletja, z napoleonskimi vojnami, vojnami na
Balkanu ter z obema svetovnima vojnama. S premikanjem državnih meja,
z nastajanjem, razpadanjem ali preoblikovanjem držav in njihovih zunan-
jih meja se je spreminjala tudi verska, jezikovna, etnična oziroma narodna
identiteta prebivalstva v teh državah (prav tam). Vendar omenjena heter-
ogenost nikoli ni bila obravnavana oziroma razumljena kot dejavnik stabil-
nosti, temveč prej obratno – dojeta je bila kot problem, kot razlog za interes
drugih držav za vzpostavljanje »pravega stanja«, za vrnitev »pravega« preb-
ivalstva, hkrati pa tudi kot razlog za izražanje interesa za dobrobit manjšin-
skega prebivalstva v drugih državah, torej za vmešavanje v notranje zadeve
držav z manjšinami (prav tam).
Skozi leta se je pojmovanje manjšin spreminjalo. Stalno meddržavno
sodišče (Permanent Court of International Justice – PCIJ, pozneje preimen-
ovano v Meddržavno sodišče – International Court of Justice (ICJ)) leta
1930 kot manjšinsko skupnost opredeli skupino ljudi z lastno tradicijo, ras-
no, versko in jezikovno osnovo ter z željo po ohranjanju teh običajev in
tradicij. Memorandum Generalne skupščine Združenih narodov (GS ZN)
v letu 1950 zgornji opredelitvi doda še pridevnik »specifična« – gre torej
za specifično skupnost, ki se razlikuje od prevladujoče skupine v državi (v
Smith 1991). V letu 1971 posebni poročevalec Organizacije Združenih nar-
odov (OZN), Francesco Capotorti (Capotorti 1979), kot manjšino označi
manjštevilčno skupino državljanov v nedominantnem položaju, ki ima
drugačne etnične, verske ali jezikovne značilnosti kot dominantna skupi-
na v tej državi, in ki kaže znake medsebojne solidarnosti v ohranjanju kul-
ture, dediščine, religije in jezika (lahko tudi samo implicitno) – migranti,
delavci (migranti), tujci in priseljenci ne spadajo zraven, niti dominantne
skupine (27. člen Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih prav-
icah). Capotorti (1979) pri opredeljevanju doda še pet obveznih konstitu-
tivnih elementov za opredelitev neke skupnosti kot manjšinske – ta skupi-
na mora živeti znotraj določene države, biti mora v manjšini, pripadniki
morajo biti državljani države, v kateri bivajo, njihove značilnosti morajo
31
