Page 36 - Čuš, Alenka, et al. ur. (2018). Družbeni in politični procesi v sodobnih slovanskih kulturah, jezikih in literaturah. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 36
družbeni in politični procesi v sodobnih slovanskih kultur ah ...
ki se glasi: »Uradni jezik v Sloveniji je slovenščina. Na območjih občin, v
katerih živita italijanska ali madžarska narodna skupnost, je uradni jezik
tudi italijanščina ali madžarščina.« Ob obravnavi manjšinskih pravic in
pravic, ki jih izvajamo iz jezika, je treba upoštevati še 14., 61. in 62. člen
Ustave. Za svobodo izražanja, kamor sodi tudi svoboda izražanja prek
medijev in kjer so posredno zaščitene tudi manjšine, pa je pomemben še
39. člen ustave RS, ki zagotavlja svobodo izražanja. Posebne pravice avtoht-
one italijanske in madžarske narodne skupnosti so omenjene v 64. členu,
medtem ko 65. člen izpostavlja položaj in posebne pravice romske skupno-
sti v Sloveniji.4 Pri upoštevanju oziroma določanju manjšinskih pravic ital-
ijanske in madžarske narodne skupnosti ima pomembno vlogo tudi Zakon
o samoupravnih skupnostih v Republiki Sloveniji, medtem ko ima največ-
jo težo pri določanju pravic pripadnikov romske skupnosti Zakon o rom-
ski skupnosti iz leta 2007.5
Kraljevina Švedska
Cilj švedske manjšinske politike je varovati narodne manjšine ter krepi-
ti njihovo moč, hkrati pa jim omogočati dejanski vpliv na uveljavljanje
in ohranjanje manjšinskih jezikov. Na Švedskem so kot narodne manjši-
ne priznani Judje, Romi, Sami, švedski Finci ter Tornedali. Manjšinski je-
ziki, ki jih skupine uporabljajo, so jidiš, laponski jeziki, romska narečja,
finščina in meänkieli (Parkvall 2009). Manjšinska politika na Švedskem
je bila kot samostojno politično področje osnovana v letu 2000, na podla-
gi odločitve Riksdag-a6 v letu 1999 za ratifikacijo Okvirne konvencije SE in
Listine o manjšinskih jezikih. Stebri manjšinske politike so bili postavljeni
tudi z vladnim Zakonom o narodnih manjšinah na Švedskem (1998/99:143).
Priznanje manjšinskih jezikov pomeni, da so ti jeziki že del švedske kultur-
ne dediščine (Runblom 1995).
Politika in načela pluralizma so pomenila zlom švedske tradicije, saj
so se do začetka devetdesetih let načeloma vsi priseljenci zelo hitro prila-
godili in osvojili švedsko kulturo. Tako poprej ni bilo govora o švedski het-
erogenosti, saj je bila država precej močna zavezana tradiciji homogenosti
(Gustavsson in Runblom 1995, 208). Treba je poudariti, da so nove kulture
sicer vplivale na švedsko gospodarstvo, vendar so bili ti vplivi bolj ali manj
kratkoročni oziroma se niso obdržali dovolj dolgo, da bi lahko zamajali ste-
4 Vsi omenjeni členi izhajajo iz Ustave Republike Slovenije.
5 Zakon o romski skupnosti, sprejet 30. marca 2007, v veljavi od 28. aprila 2007.
6 Švedski parlament.
34
ki se glasi: »Uradni jezik v Sloveniji je slovenščina. Na območjih občin, v
katerih živita italijanska ali madžarska narodna skupnost, je uradni jezik
tudi italijanščina ali madžarščina.« Ob obravnavi manjšinskih pravic in
pravic, ki jih izvajamo iz jezika, je treba upoštevati še 14., 61. in 62. člen
Ustave. Za svobodo izražanja, kamor sodi tudi svoboda izražanja prek
medijev in kjer so posredno zaščitene tudi manjšine, pa je pomemben še
39. člen ustave RS, ki zagotavlja svobodo izražanja. Posebne pravice avtoht-
one italijanske in madžarske narodne skupnosti so omenjene v 64. členu,
medtem ko 65. člen izpostavlja položaj in posebne pravice romske skupno-
sti v Sloveniji.4 Pri upoštevanju oziroma določanju manjšinskih pravic ital-
ijanske in madžarske narodne skupnosti ima pomembno vlogo tudi Zakon
o samoupravnih skupnostih v Republiki Sloveniji, medtem ko ima največ-
jo težo pri določanju pravic pripadnikov romske skupnosti Zakon o rom-
ski skupnosti iz leta 2007.5
Kraljevina Švedska
Cilj švedske manjšinske politike je varovati narodne manjšine ter krepi-
ti njihovo moč, hkrati pa jim omogočati dejanski vpliv na uveljavljanje
in ohranjanje manjšinskih jezikov. Na Švedskem so kot narodne manjši-
ne priznani Judje, Romi, Sami, švedski Finci ter Tornedali. Manjšinski je-
ziki, ki jih skupine uporabljajo, so jidiš, laponski jeziki, romska narečja,
finščina in meänkieli (Parkvall 2009). Manjšinska politika na Švedskem
je bila kot samostojno politično področje osnovana v letu 2000, na podla-
gi odločitve Riksdag-a6 v letu 1999 za ratifikacijo Okvirne konvencije SE in
Listine o manjšinskih jezikih. Stebri manjšinske politike so bili postavljeni
tudi z vladnim Zakonom o narodnih manjšinah na Švedskem (1998/99:143).
Priznanje manjšinskih jezikov pomeni, da so ti jeziki že del švedske kultur-
ne dediščine (Runblom 1995).
Politika in načela pluralizma so pomenila zlom švedske tradicije, saj
so se do začetka devetdesetih let načeloma vsi priseljenci zelo hitro prila-
godili in osvojili švedsko kulturo. Tako poprej ni bilo govora o švedski het-
erogenosti, saj je bila država precej močna zavezana tradiciji homogenosti
(Gustavsson in Runblom 1995, 208). Treba je poudariti, da so nove kulture
sicer vplivale na švedsko gospodarstvo, vendar so bili ti vplivi bolj ali manj
kratkoročni oziroma se niso obdržali dovolj dolgo, da bi lahko zamajali ste-
4 Vsi omenjeni členi izhajajo iz Ustave Republike Slovenije.
5 Zakon o romski skupnosti, sprejet 30. marca 2007, v veljavi od 28. aprila 2007.
6 Švedski parlament.
34
