Page 35 - Čuš, Alenka, et al. ur. (2018). Družbeni in politični procesi v sodobnih slovanskih kulturah, jezikih in literaturah. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 35
pr imerjava jezikovnopolitičnega okvir a in jezikovnih pr avic narodnih skupnosti...
ipadniki etnične manjšine skupno poreklo. V tem primeru je to poreklo
resnično (ne zgolj namišljeno) in trenutno predstavlja osnovo razumevan-
ja odnosa med slovensko večino in italijansko oziroma madžarsko man-
jšino na ozemlju RS. Zagovorniki primordializma vidijo etničnost kot fik-
sno in kulturno podedovano, hkrati pa ji pripisujejo tudi neprostovoljnost
(Škraba 2007, 18). Kritiki smeri pa opozarjajo, da je ravno ta element ne-
prostovoljnosti tisto, kar ne dopušča možnosti, da bi bili ti ključni elemen-
ti etnične skupine zgodovinsko pogojeni in kulturno ustvarjeni. Prav tako
menijo, da primordializem ne ponuja primerne razlage, zakaj se meje et-
ničnih skupin spreminjajo (prav tam).
Študija primera: Republika Slovenija in Kraljevina Švedska
Mednarodne norme glede manjšin so se razvijale skozi celotno zgodovino
sodobne mednarodne skupnosti, in sicer kot odraz prevladujočega (domi-
nantnega) odnosa do nedominantnih skupnosti oziroma manjšin (Roter
2014, 10). Sodobna mednarodna skupnost je heterogena, nanjo in na med-
narodne odnose znotraj nje pa vplivajo različni akterji, tudi manjšine.
Vendar pa so še vedno suverene, neodvisne države tiste, ki sprejemajo med-
narodnopravne norme, vključno z normami glede varstva narodnih manj-
šin (prav tam). V takšni mednarodni skupnosti so torej manjšine v primer-
javi z državami v neenakopravnem položaju, zato se po pomoč in zaščito
zatekajo k svoji etnično sorodni državi, če le-ta obstaja.
Republika Slovenija
Ozemlje, na katerem je v začetku devetdesetih let dvajsetega stoletja nasta-
la samostojna Slovenija, ni bilo nikoli etnično homogeno. S premikanjem
političnih meja se je njihov obseg spreminjal, vendar pa so manjšinske na-
rodne skupnosti na slovenskem vedno obstajale (v manjšem ali večjem ob-
segu) (Komac 1999, 5). Podrobnejše definicije populacij, ki naj bi sodile pod
režim manjšinskega varstva, ni mogoče podati na povsem nediskrimina-
toren način. Pristopov je toliko, da je edino, o čemer se lahko strinjamo –
kot navaja Komac (v Komac in Zagorac 2002, 17) – le to, da je vsem le malo
skupnega.
Slovenska ustava v določenih členih omenja narodne skupnosti,
posredno pa so prek ustave v določenem obsegu zavarovane tudi pravice
skupnosti, ki niso priznane kot narodne (primer romske skupnosti) (Žurej
2004). Tudi status uradnega jezika ureja ustava, in sicer v svojem 11. členu,
33
ipadniki etnične manjšine skupno poreklo. V tem primeru je to poreklo
resnično (ne zgolj namišljeno) in trenutno predstavlja osnovo razumevan-
ja odnosa med slovensko večino in italijansko oziroma madžarsko man-
jšino na ozemlju RS. Zagovorniki primordializma vidijo etničnost kot fik-
sno in kulturno podedovano, hkrati pa ji pripisujejo tudi neprostovoljnost
(Škraba 2007, 18). Kritiki smeri pa opozarjajo, da je ravno ta element ne-
prostovoljnosti tisto, kar ne dopušča možnosti, da bi bili ti ključni elemen-
ti etnične skupine zgodovinsko pogojeni in kulturno ustvarjeni. Prav tako
menijo, da primordializem ne ponuja primerne razlage, zakaj se meje et-
ničnih skupin spreminjajo (prav tam).
Študija primera: Republika Slovenija in Kraljevina Švedska
Mednarodne norme glede manjšin so se razvijale skozi celotno zgodovino
sodobne mednarodne skupnosti, in sicer kot odraz prevladujočega (domi-
nantnega) odnosa do nedominantnih skupnosti oziroma manjšin (Roter
2014, 10). Sodobna mednarodna skupnost je heterogena, nanjo in na med-
narodne odnose znotraj nje pa vplivajo različni akterji, tudi manjšine.
Vendar pa so še vedno suverene, neodvisne države tiste, ki sprejemajo med-
narodnopravne norme, vključno z normami glede varstva narodnih manj-
šin (prav tam). V takšni mednarodni skupnosti so torej manjšine v primer-
javi z državami v neenakopravnem položaju, zato se po pomoč in zaščito
zatekajo k svoji etnično sorodni državi, če le-ta obstaja.
Republika Slovenija
Ozemlje, na katerem je v začetku devetdesetih let dvajsetega stoletja nasta-
la samostojna Slovenija, ni bilo nikoli etnično homogeno. S premikanjem
političnih meja se je njihov obseg spreminjal, vendar pa so manjšinske na-
rodne skupnosti na slovenskem vedno obstajale (v manjšem ali večjem ob-
segu) (Komac 1999, 5). Podrobnejše definicije populacij, ki naj bi sodile pod
režim manjšinskega varstva, ni mogoče podati na povsem nediskrimina-
toren način. Pristopov je toliko, da je edino, o čemer se lahko strinjamo –
kot navaja Komac (v Komac in Zagorac 2002, 17) – le to, da je vsem le malo
skupnega.
Slovenska ustava v določenih členih omenja narodne skupnosti,
posredno pa so prek ustave v določenem obsegu zavarovane tudi pravice
skupnosti, ki niso priznane kot narodne (primer romske skupnosti) (Žurej
2004). Tudi status uradnega jezika ureja ustava, in sicer v svojem 11. členu,
33
