Page 34 - Čuš, Alenka, et al. ur. (2018). Družbeni in politični procesi v sodobnih slovanskih kulturah, jezikih in literaturah. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 34
družbeni in politični procesi v sodobnih slovanskih kultur ah ...
odstopati od povprečja, poleg tega pa mora obstajati želja po ohranjanju
lastne tradicije in običajev.
Petrič v letu 1977 manjšinske skupnosti označi kot skupine ljudi
določenih obeležij, bodisi narodnih, rasnih, etničnih ali jezikovnih, kater-
ih položaj zahteva posebne ukrepe, skrb in pomoč, da bi lahko živeli enako-
pravno z drugimi prebivalci in ohranjali svojo narodnostno, kulturno in
podobno identiteto (Petrič 1977). Jules Deschênes v letu 1985 poda podob-
no opredelitev, ki jo je v letu 1971 podal že Capotorti (1971) – razlika je pred-
vsem v tem, da Deschênes (1985) uporablja izraz občani države (citizens),
medtem ko se Capotorti poslužuje izraza državljani (nationals) (v Petrič
2010).
V prispevku je podanih le nekaj opredelitev, ki so dejansko kazale po-
tencial, vendar pa se zaradi nestrinjanja držav glede opredelitvenih kazal-
cev niso uveljavile. Državam je tako pri opredeljevanju manjšinskih skup-
nosti še vedno dopuščena precejšnja svoboda.
Jezikovne manjšine
Petrič (1977, 91) meni, da so jezikovne manjšine, ki se podajajo na pot pro-
mocije lastnega jezika, v okviru etničnih študij ponavadi obravnavane kot
etnične manjšine (in ne prav posebej kot jezikovne manjšine), posebne
skupnosti ali celo narodi. Kljub vsemu pa ima jezik osrednjo vlogo pri obli-
kovanju tovrstnih skupnosti in hkrati pri posameznikovem opredeljevanju
pripadnosti tej skupnosti. Ljudje, ki govorijo isti jezik, so po Petriču (2010)
med seboj namreč precej bolj povezani kot tisti, ki pripadajo istemu druž-
benemu razredu, ideološkemu prepričanju ali poklicu.
V odnosu med etnično skupnostjo in jezikom gre torej za tesno vez,
znotraj katere sta elementa soodvisna – eden brez drugega ne moreta ob-
stajati. Slovenski jezik je bil namreč v zgodovini »tista določnica, po kat-
eri je narod meril svojo vitalnost« (Roter 2008), in pomeni še danes, zlas-
ti na obrobju slovenskega etničnega prostora, enega pomembnih znakov
slovenske identitete. Enako velja tudi za italijanski in madžarski jezik, ki
sta na slovenskem območju tudi ustavno obravnavana kot manjšinska jezi-
ka. Z uporabo omenjenih jezikov je italijanski oziroma madžarski skupno-
sti omogočeno ohranjanje lastne (italijanske oziroma madžarske) identitete
tudi izven meja matične države (Komac in Roter 2015).
Ko vprašanje uporabe lastnega jezika znotraj tuje kulture obravnava-
mo s primordialističnega vidika, opazimo, da tovrstni pristop v odnosu
do etnične (jezikovne) pripadnosti temelji na prepričanju, da imajo vsi pr-
32
odstopati od povprečja, poleg tega pa mora obstajati želja po ohranjanju
lastne tradicije in običajev.
Petrič v letu 1977 manjšinske skupnosti označi kot skupine ljudi
določenih obeležij, bodisi narodnih, rasnih, etničnih ali jezikovnih, kater-
ih položaj zahteva posebne ukrepe, skrb in pomoč, da bi lahko živeli enako-
pravno z drugimi prebivalci in ohranjali svojo narodnostno, kulturno in
podobno identiteto (Petrič 1977). Jules Deschênes v letu 1985 poda podob-
no opredelitev, ki jo je v letu 1971 podal že Capotorti (1971) – razlika je pred-
vsem v tem, da Deschênes (1985) uporablja izraz občani države (citizens),
medtem ko se Capotorti poslužuje izraza državljani (nationals) (v Petrič
2010).
V prispevku je podanih le nekaj opredelitev, ki so dejansko kazale po-
tencial, vendar pa se zaradi nestrinjanja držav glede opredelitvenih kazal-
cev niso uveljavile. Državam je tako pri opredeljevanju manjšinskih skup-
nosti še vedno dopuščena precejšnja svoboda.
Jezikovne manjšine
Petrič (1977, 91) meni, da so jezikovne manjšine, ki se podajajo na pot pro-
mocije lastnega jezika, v okviru etničnih študij ponavadi obravnavane kot
etnične manjšine (in ne prav posebej kot jezikovne manjšine), posebne
skupnosti ali celo narodi. Kljub vsemu pa ima jezik osrednjo vlogo pri obli-
kovanju tovrstnih skupnosti in hkrati pri posameznikovem opredeljevanju
pripadnosti tej skupnosti. Ljudje, ki govorijo isti jezik, so po Petriču (2010)
med seboj namreč precej bolj povezani kot tisti, ki pripadajo istemu druž-
benemu razredu, ideološkemu prepričanju ali poklicu.
V odnosu med etnično skupnostjo in jezikom gre torej za tesno vez,
znotraj katere sta elementa soodvisna – eden brez drugega ne moreta ob-
stajati. Slovenski jezik je bil namreč v zgodovini »tista določnica, po kat-
eri je narod meril svojo vitalnost« (Roter 2008), in pomeni še danes, zlas-
ti na obrobju slovenskega etničnega prostora, enega pomembnih znakov
slovenske identitete. Enako velja tudi za italijanski in madžarski jezik, ki
sta na slovenskem območju tudi ustavno obravnavana kot manjšinska jezi-
ka. Z uporabo omenjenih jezikov je italijanski oziroma madžarski skupno-
sti omogočeno ohranjanje lastne (italijanske oziroma madžarske) identitete
tudi izven meja matične države (Komac in Roter 2015).
Ko vprašanje uporabe lastnega jezika znotraj tuje kulture obravnava-
mo s primordialističnega vidika, opazimo, da tovrstni pristop v odnosu
do etnične (jezikovne) pripadnosti temelji na prepričanju, da imajo vsi pr-
32
