Page 52 - Čuš, Alenka, et al. ur. (2018). Družbeni in politični procesi v sodobnih slovanskih kulturah, jezikih in literaturah. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 52
družbeni in politični procesi v sodobnih slovanskih kultur ah ...
si več vprašanj o preteklosti, sedanjosti in prihodnosti Slovencev v Italiji,
temveč se podajajo na pot raziskovanja samih sebe in preizprašujejo lastno
usodo, kar jih včasih privede do skrajno kriznih stanj. Enega od teh doži-
vlja Lana, protagonistka romana Vilme Purič Brez zime (2012), ko prestaja
hudo, neobvladljivo eksistencialno stisko, ki jo privede do tragičnega kon-
ca. Tudi Klemšetov protagonist avtobiografskega romana V zakrpanih goj-
zarjih (2009) se po hudem rakavem obolenju, ki ga je spravilo v smrtno
nevarnost, sam odpravi na pot do samega sebe, ki je hkrati pot po sloven-
ski planinski poti ali transverzali od Maribora do Ankarana. Med pešače-
njem po Sloveniji se priložnostno druži z drugimi pohodniki, predvsem pa
razmišlja o svoji preteklosti in medčloveških odnosih, v katere je vpleten.
Zelo podobno se tudi Sancinov Luca, pripadnik subkulture apolitičnih ob-
ritoglavcev in edinstveni primerek protagonista italijanske narodnosti,4 v
romanu Nekje sredi vročine (2003) potika po različnih koncih Evrope. Ta
se ne poglablja v svojo psiho in notranja doživljanja, toda njegovo bežanje
pred samim seboj, družinskimi razprtijami in krizo smisla je mogoče po-
sredno razbrati iz dekadentne razpetosti »med pijančevanjem, seksom in
vandalizmom« (Bandelj 2010, 15). Po poletnem potepanju po Evropi se vrne
v domači Torino, ne da bi bilo njegovo življenje deležno kakršnekoli bistve-
ne spremembe v primerjavi s stanjem, v katerem je bil pred odhodom. V
romanih najmlajših avtorjev torej izstopa stiska ob posameznikovem iska-
nju orientacije v »novem«, identitetno pluralnem, prehodnem in razdrob-
ljenem svetu, na katerega se po dolgem obdobju življenja v jasno zamejenih
identitetah sodobni človek šele privaja.
Povsem samosvoj med najmlajšimi pisci pa je Vinko Bandelj s svojim
romanesknim prvencem Grad in čas (2016). V njem se v celoti oddalji od
človeških problemov, tudi od vsakršnih identitetnih tematik, in se posveti
predmetnemu svetu. Preko različnih besedilnih vrst, ki gredo od vzorcev
pravljice in legende, pesmi z nadihom ljudske tradicije preko zgodovins-
kega poročila do klasične pripovedi, prikaže zgodbo gradu, imenovanega
Volčjak, in narave, ki ga obdaja, kot krožen proces nastajanja, obstajanja,
uničenja in obnavljanja; »[o]d peščene usedline do skale. Od skale do griča.
Od griča do grada, in spet nazaj. Od grada do peščene usedline« (Bandelj
2016, 154).5
4 Slovenski romanopisci v Italiji se večinoma odločajo za protagoniste, ki so Slovenci
iz Italije.
5 Bandljev roman Grad in čas bi bil lahko zelo zanimiv tudi za ekokritiko, novo lit-
erarnovedno disciplino, ki proučuje povezavo med literaturo in fizičnim okoljem,
50
si več vprašanj o preteklosti, sedanjosti in prihodnosti Slovencev v Italiji,
temveč se podajajo na pot raziskovanja samih sebe in preizprašujejo lastno
usodo, kar jih včasih privede do skrajno kriznih stanj. Enega od teh doži-
vlja Lana, protagonistka romana Vilme Purič Brez zime (2012), ko prestaja
hudo, neobvladljivo eksistencialno stisko, ki jo privede do tragičnega kon-
ca. Tudi Klemšetov protagonist avtobiografskega romana V zakrpanih goj-
zarjih (2009) se po hudem rakavem obolenju, ki ga je spravilo v smrtno
nevarnost, sam odpravi na pot do samega sebe, ki je hkrati pot po sloven-
ski planinski poti ali transverzali od Maribora do Ankarana. Med pešače-
njem po Sloveniji se priložnostno druži z drugimi pohodniki, predvsem pa
razmišlja o svoji preteklosti in medčloveških odnosih, v katere je vpleten.
Zelo podobno se tudi Sancinov Luca, pripadnik subkulture apolitičnih ob-
ritoglavcev in edinstveni primerek protagonista italijanske narodnosti,4 v
romanu Nekje sredi vročine (2003) potika po različnih koncih Evrope. Ta
se ne poglablja v svojo psiho in notranja doživljanja, toda njegovo bežanje
pred samim seboj, družinskimi razprtijami in krizo smisla je mogoče po-
sredno razbrati iz dekadentne razpetosti »med pijančevanjem, seksom in
vandalizmom« (Bandelj 2010, 15). Po poletnem potepanju po Evropi se vrne
v domači Torino, ne da bi bilo njegovo življenje deležno kakršnekoli bistve-
ne spremembe v primerjavi s stanjem, v katerem je bil pred odhodom. V
romanih najmlajših avtorjev torej izstopa stiska ob posameznikovem iska-
nju orientacije v »novem«, identitetno pluralnem, prehodnem in razdrob-
ljenem svetu, na katerega se po dolgem obdobju življenja v jasno zamejenih
identitetah sodobni človek šele privaja.
Povsem samosvoj med najmlajšimi pisci pa je Vinko Bandelj s svojim
romanesknim prvencem Grad in čas (2016). V njem se v celoti oddalji od
človeških problemov, tudi od vsakršnih identitetnih tematik, in se posveti
predmetnemu svetu. Preko različnih besedilnih vrst, ki gredo od vzorcev
pravljice in legende, pesmi z nadihom ljudske tradicije preko zgodovins-
kega poročila do klasične pripovedi, prikaže zgodbo gradu, imenovanega
Volčjak, in narave, ki ga obdaja, kot krožen proces nastajanja, obstajanja,
uničenja in obnavljanja; »[o]d peščene usedline do skale. Od skale do griča.
Od griča do grada, in spet nazaj. Od grada do peščene usedline« (Bandelj
2016, 154).5
4 Slovenski romanopisci v Italiji se večinoma odločajo za protagoniste, ki so Slovenci
iz Italije.
5 Bandljev roman Grad in čas bi bil lahko zelo zanimiv tudi za ekokritiko, novo lit-
erarnovedno disciplino, ki proučuje povezavo med literaturo in fizičnim okoljem,
50
